Če se zgodovina ponavlja, nas bo Cesar odpeljal na mundial

Slovenija je imela v svoji zgodovini devet selektorjev, kar pomeni devet debijev, devet priložnosti, da se v najboljši luči pokažejo slovenski nogometni javnosti. Zadnji v vrsti novopečenih trenerjev je Boštjan Cesar, ki je svoje reprezentančno poglavje začel z minimalnim porazom proti izbrani vrsti Madžarske. Rekorder po številu nastopov v slovenskem dresu ni edini, ki je rezultatsko negativno debitiral na klopi izbrane vrste, še več, le dvema je uspelo na svoji prvi tekmi zmagati.

Poleti leta 1991 nogomet zagotovo ni bil najpomembnejša tema na našem področju. A vojna, ki je vihrala na teh prostorih, je za seboj potegnila tudi spremembe na nogometnem področju. 29. junija je takratni predsednik Nogometne zveze Slovenije (NZS) Rudi Zavrl predsedstvu Jugoslovanske nogometne zveze sporočil, da zaradi agresije Jugoslovanske ljudske armade nad našo državo Slovenija z njo prekinja vse stike. Tako smo se tudi nogometno uradno osamosvojili, šest dni kasneje je bil za prvega selektorja v naši samostojni zgodovini izbran Bojan Prašnikar. Dan kasneje je prvi predsednik države Milan Kučan na Trgu republike izgovoril besede, ki so postale del slovenske identitete.

Prašnikar je Slovenijo vodil sicer že 19. junija na neuradni prijateljski tekmi proti Hrvaški, ki je bila odigrana v Murski Soboti. Vredno je omeniti, da smo Slovenci "reprezentančne" tekme igrali tudi pred razpadom Jugoslavije. Pisalo se je leto 1921, takrat je ekipa Ljubljanske nogometne podzveze (LNP), ki je znotraj Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev pokrivala slovensko nogometno ozemlje, v slovenski prestolnici gostila reprezentanco Francije, ki jo je vodil legendarni Jules Rimet, idejni oče mundiala, po katerem je bila 40 let poimenovana trofeja svetovnih prvakov.

NZS pa za prvo uradno tekmo šteje prijateljski obračun proti Estoniji. 3. junija 1992. Slovenci so gostovali v Talinu, kjer so pod taktirko enega najprepoznavnejših slovenskih trenerjev remizirali z 1:1. Naša izbrana vrsta je klonila že v peti minuti, ko je zadetek dosegel domači napadalec Aleksander Pustov. Zgodovino je v 73. minuti spisal Igor Benedejčič, ki je izkoristil lep predložek Primoža Glihe in prvič v zgodovini samostojne Slovenije okroglo usnje potisnil v mrežo nasprotnika.

Zadetek je dodobra zaznamoval življenje Benedejčiča, ki ni imel kariere, ki si jo je sam želel: "Še danes se mi dogaja, da ko pridem v kako družbo, govorijo o tem, da sem jaz tisti, ki je zabil prvi gol v zgodovini slovenske reprezentance. Vse bolj dojemam, da sem prepoznaven predvsem po tem. Rad bi, da bi bilo drugače, in bi me poznali po moji karieri, ki pa ni bila ravno takšna, kot sem si želel."

Kljub ne tako bleščeči igralski ali trenerski karieri Zdenko Verdenik še vedno velja za eminenco v slovenskem nogometnem prostoru. Ptujčan, ki je velik pečat pustil v ljubljanski Olimpiji, je zaslovel predvsem po svojem neizprosnem odnosu do zakonitosti jugoslovanskega nogometa, kjer sta bili podkupovanje in korupcija stalnici državnega prvenstva.

V času osamosvojitve je vodil slovensko mladinsko reprezentanco, kasneje je Slovenijo nogometno predstavljal na Japonskem, kjer je bil leta 2001 izbran za najboljšega tujega trenerja v deželi vzhajajočega sonca. Svoj debi je v nenavadnih okoliščinah doživel proti Gruziji. Na pripravljalni tekmi, ki se je odvila na Malti, je bila slovenska četa boljša z minimalnim izidom 1:0. V 80. minuti je Sloveniji zmago s svojim reprezentančnim prvencem prinesel Gliha.

Gol s sredine terena Mileta Ačimovića. Tekma proti Jugoslaviji, kjer bi "zmago lahko preprečil le potres". Prosti strel Zlatka Zahovića proti nekdanjim rojakom. Zmaga proti Romuniji pred nabitimi tribunami kultnega stadiona za Bežigradom. Prvi nastop na mundialu in na koncu afera Šmarna gora. Vse to in še več je zaznamovalo prvo reprezentančno poglavje Srečka Katanca. Obdobje, ki se je začelo na podoben način, kot se je končalo. Grenko.

Eden najboljših slovenskih nogometašev vseh časov je na stolčku zamenjal Prašnikarja, ki se ni želel odpovedati trenerski poziciji pri Mariboru. Debitiral je podobno kot v soboto Cesar, z minimalnim porazom proti Madžarski. Srečko nazionale je štiri leta prej proti našim vzhodnim sosedom dosegel edini zadetek v slovenskem dresu. V letu mundiala 1998 pa je debitiral v vlogi selektorja.

Vročega avgustovskega dne je Slovenija obračun v Zalaegerszegu izgubila z 2:1. Madžari so v 85. minuti povedli z 2:0. Častni zadetek je v izdihljajih tekme dosegel kasnejši junak obračuna Katančeve čete proti Ukrajini, 21-letni Ačimović. Če se malce pošalimo, je Katanec že na svojem debiju postregel s taktično prevetritvijo izbrane vrste. V to ga je prisilila višja sila, ki je velevala, da je rezervni vratar Mladen Dabanović, ki je ob polčasu zamenjal Marka Simeunovića v 85. minuti prejel rdeč karton. Ker na klopi ni bilo več čuvajev mreže, je nalogo požrtvovalno sprejel branilec Marinko Galić, ki pa je bil ob strelu z bele pike nemočen.

Katanec je slovensko izbrano vrsto dve leti kasneje popeljal do zgodovinske prve uvrstitve na veliko tekmovanje, ko so Slovenci prvič množično športno romali na evropsko prvenstvo v Belgiji in na Nizozemskem, leta 2002 pa je prišel plasman na prvi mundial, ki pa ga je zaznamoval ikoničen spor z Zahovićem oz. t. i. afera Šmarna gora. Če verjamemo pregovoru, ki pravi, da je zgodovina učiteljica življenja, se lahko v naslednjih štirih letih nadejamo velikih uspehov.

Leta 2004 je vodenje reprezentance prevzel do takrat daleč največji slovenski nogometaš Brane Oblak. Ljubljančan, ki je kariero začel pri domači Olimpiji, nato pa navduševal navijače pri splitskem Hajduku in nemških velikanih Schalkeju in Bayernu, je bil leto prej s strani NZS označen za najboljšega slovenskega igralca petdesetletja.

Debi na reprezentančnem stolčku je pričakal na tekmi, ki je imela še eno dimenzijo. Šlo je namreč za zadnjo tekmo, ki jo je slovenska izbrana vrsta kadarkoli odigrala na kultnem stadionu ob Dunajski cesti v Ljubljani. Bežigrad je veljal (in še vedno velja) za dom slovenskega nogometa, kjer so igrali in tudi padali največji. Oblak je svojo prvo tekmo in zadnji tango na legendarnem stadionu odigral proti reprezentanci Srbije in Črne Gore. Gostje so povedli takoj po premoru, ko je v polno meril Nenad Jestrović. Sloveniji je remi v 82. minuti z zadetkom iz prostega strela prinesel Nastja Čeh.

Nezanimivo srečanje, ki se je v zgodovino zapisalo samo zaradi slovesa Bežigrada in prihoda Oblaka, je "zlati igralec NZS-ja" komentiral v svojem slogu, brez dlake na jeziku, kritičen je bil predvsem do branilca Amirja Karića: "Zadovoljen sem z rezultatom, z igro pa ne, čeprav v določenih trenutkih niti ni bilo tako slabo. Razočaral me je izkušeni Karić. Če bi imel na klopi boljšega, bi ga gotovo zamenjal. Za tako napako, kot jo je storil v prvem delu, po kateri je Kežman zadel prečko, bi v vsaki reprezentanci takoj letel ven."

Leta 2007 je vodenje Slovenije prevzel, skupaj s Katancem, najuspešnejši selektor Matjaž Kek. Mariborčan, ki se je v rodnem mestu proslavil z odličnimi predstavami v vijoličnem dresu, je svojo uverturo v vodenje izbrane vrste, tako kot Prašnikar, dobil proti Estoniji. Slovenci so bili tokrat v vlogi gostiteljev, na Športnem parku v Domžalah se je zbralo dobrih 3000 navijačev, ki so bili priča minimalni zmagi svojih ljubljencev. Za slavje domžalskih tribun je v 34. minuti s strelom z bele pike poskrbel Klemen Lavrič.

Kek je svojo prvo epizodo na slovenski klopi nadaljeval zmagovalno, crescendo pa je doživel z uvrstitvijo na mundial v Južni Afriki leta 2010. 61-letnik je na stolčku preživel 93 tekem, našo izbrano vrsto pa pripeljal tudi na zadnje evropsko prvenstvo v Nemčiji. Na klopi ga je nadomestil njegov dolgoletni pomočnik Cesar.

Po neuspešnih kvalifikacijah za evropsko prvenstvo je na reprezentančni stolček sedel Slaviša Stojanović, ki je debitiral na prijateljski tekmi proti ZDA. Slovenska javnost se dobro spomni obračuna proti Ameriki z mundiala, ko je naša izbrana vrsta povedla z 2:0, nato pa kolapsirala in tekmecem dovolila povratek v tekmo in izgubila dve točki, ki sta se na koncu izkazali za ključni. Na zadnji tekmi skupinskega dela so Američani v izdihljajih tekme proti Alžiriji z zadetkom Landona Donovana prišli do osmine finala, Slovenci pa so se morali vrniti v domovino.

Stojanoviću je na debiju nasproti stala ameriška izbrana vrsta pod taktirko legendarnega Nemca Jürgena Klinsmanna. Tekma v Celju se je končala z izidom 2:3 v prid gostujoči ekipi. Za Slovenijo je dva zadetka dosegel Tim Matavž, obakrat je izkoristil podajo partnerja v napadu Zlatana Ljubijankića. Stojanović se je že čez leto dni poslovil od funkcije selektorja, preselil se je k beograjski Crveni zvezdi, kjer je v sezoni 2013/2014 končal šestletno nadvlado Partizana v srbskem prvenstvu.

Po drugi, tokrat neuspešni, epizodi Katanca je na klop sedel statistično najslabši selektor, ki ga je Slovenija kadarkoli imela. Tomaž Kavčič je na sedmih tekmah vpisal pet porazov, en remi in zgolj eno zmago. S povprečjem 72 % izgubljenih tekem je pustil negativen pečat na slovenski nogometni zgodovini.

Debitiral je na gostovanju proti Avstriji, ki so jo domačini dobili s 3:0. Za vodstvo Avstrijcev je poskrbel David Alaba, za končno zmago pa je dva zadetka dodal priljubljeni Marko Arnautović. Kavčič se je na stolčku obdržal zgolj dobro leto dni.

Pred Cesarjem je zadnji svoj debi na reprezentančni klopi doživel Benedejčič, ki je zamenjal nesrečnega Kavčiča. Strelec zgodovinskega prvega zadetka slovenske nogometne reprezentance proti Estoniji, je debitiral na domači tekmi proti Norveški.

56-letni Primorec je na igrišče od prve minute poslal Andraža Šporarja, ki je začel tudi na tekmi z Madžarsko. Za vodstvo Slovenije je na začetku srečanja poskrbel Benjamin Verbič, strelec ikoničnega gola proti Kazahstanu, ki je potrdil slovenski plasman na evropsko prvenstvo 2024. V 85. minuti je slavje dobrim 10.000 navijačem v Stožicah preprečil Bjorn Johnsen.

Benedejčič je vodil zgolj še eno reprezentančno tekmo. Gostovanje pri Bolgariji se je končalo z identičnim izidom 1:1, strelec za Slovenijo pa je bil, zdaj za reprezentanco odpisani Miha Zajc.

Cesar se na prvi tekmi morda ni proslavil, a enako je davnega leta 1998 veljalo tudi za Katanca, ki je nato poskrbel za najlepše obdobje v zgodovini slovenskega nogometa. Veliko ljudi je bilo skeptičnih glede imenovanja nekdanjega reprezentanta za glavnega trenerja in roko na srce jih gre razumeti. Edine resne trenerske izkušnje si je nabral v Mariboru, kjer v manj kot sezoni ni ravno navdušil. Kot igralec je kazal voljo, borbenost in vodstvene sposobnosti, ki jih ne more zanikati nihče. Kot selektor se mora še dokazati, a vseeno ga ne gre prehitro odpisati.

Pustimo času čas in ga ocenjujmo po njegovih rezultatih.