Cesarjeva nova oblačila

Petično slovensko športno občinstvo, ki živi za rezultate in evforijo, obenem pa zgolj od nogometašev praktično venomer zahteva tudi všečno igro, je z obiskom na obeh domačih dvobojih oktoberskega uvoda v Ligo narodov pokazalo, da (še) nima stoodstotnega zaupanja v nov strokovni štab pod vodstvom Boštjana Cesarja na čelu reprezentance. 

Ob imenovanju dolgoletnega kapetana in poveljnika obrambe naše izbrane vrste na mesto selektorja ni manjkalo nejevernih Tomažev, ki so dvomili v njegove trenerske sposobnosti. Če je bilo skeptikov po prvih prijateljskih preizkušnjah kar veliko, lahko danes z gotovostjo trdimo, da jih je le še za vzorec. Slovenija se je na stožiški njivi najprej namučila s Škoti, nato pa je suvereno ugnala Makedonce, no gostujoči par nalog pa je opravila točkovno slabše, a s precej boljšjim vtisom. 

Kdor meni, da je borbena, predvsem pa pogumna, igriva in hkrati disciplinirana predstava v Luzernu nemudoma nepomembna zavoljo minimalnega poraza se povsem moti. Četrtfinalistka minulega mundiala se je morala edinkrat v dosedanjih štirih tekmah konkretno namučiti za poln komplet točk, kar so Slovencem priznavali vidno impresionirani in pregovorno sterilni švicarski navijači. 

Hampden park nosi svojo zgodbo, zaradi katere smo se nogometni zaljubljenci z bedasto prikupnim nasmeškom prebudili v nov dan. Slovenija je pred malce manj kot 40 tisoč gledalci proti še eni udeleženki svetovnega prvenstva minulo poletje kontrolirala dvoboj, držala žogo in dominirala na zelenici. Vse, kar smo si želeli, se je udejanjilo v torek, zmago je prinesla zrela ter spoštovanja vredna predstava, ki nas navdaja z izrednim optimizmom pred novemberskim ciklom, v katerem si lahko naši fantje doma proti Švici in v gosteh proti Severni Makedoniji zagotovijo drugo mesto v skupini 1, B razreda lige narodov, kar poleg dodatnih kvalifikacij za preboj v najvišji rang tekmovanja, zagotavlja tudi mesto v drugem bobnu žreba kvalifikacij za evropsko prvenstvo, ki ga bo čez dve leti gostilo Britansko otočje z Irsko vred. 

Izhodišče bi bilo – po štirih tekmah s sedmimi točkami v žepu na drugem mestu – težko boljše. Poleg dobrega točkovnega izplena, smo na igrišču po dolgem času videli ekipo, ki lahko tudi na očesu prijazen način dosega dobre rezultate, za kar gredo zasluge tistim, ki se niso ozirali na mnenje javnosti, ampak so s trdim delom in vero vase pokazali, česa so sposobni. To velja tako za igralce kot zlasti za strokovno vodstvo moštva.

Na sončni strani Alp bode v oči hitrost ofenzivnega dela reprezentance, ki je ne pomnimo. Danijel Šturm in Aljoša Matko torpedirata nasprotnikove bočne branilce po obeh krilih. V zgodbo se je v tem ciklu idealno vključil Žan Vipotnik, čigar karakteristike poosebljajo slovenske odlike. Fant iz Slovenskih Konjic je tih, marljiv in borben, kadar Slovenija to potrebuje, je neusmiljeni morilec tekmečevih sanj pred vrati, a ko selektor od njega zahteva pomoč pri gradnji igre, zadrževanje ter odlaganje žog za oba krilna napadalca ali pa veziste, da protinapad steče hitreje, se lahko zanese nanj. Na garanje v fazi obrambe ne smemo in ne bomo pozabili nikoli, kadar omenjamo popularnega "Vipija". 

Razmišljamo o tem, kako bo zadeva izgledala, ko se vrne napadalni simbol te reprezentance Benjamin Šeško, a to so sladke skrbi za selektorja Cesarja. Gotovo je eno - dokler bomo imeli Slovenci ob obeh stranskih črtah takšna šprinterja, bodo v nevarnosti prav vse obrambne linije na reprezentančnem zemljevidu, saj se za nameček oba bivša člana aktualnih prvakov iz Celja še fenomenalno čutita in razumeta, kar kaže gol za zmago v Glasgowu. 

Neprimerno bi bilo pozabiti na kakšno slabost v slovenski igri. V oči bodejo predvsem vsi trije prejeti goli doslej. Če kdo, potem Boštjan Cesar ve, kdaj in zakaj z vso silo ter odločnostjo "nabiti balon" izpred svojih vrat - tega našim fantom ni uspelo dvakrat v Luzernu in enkrat na Hampden parku, a 44-letnik se hkrati zaveda, da tu ne gre za sistemsko napako, pač pa za malo več samozavesti in fanatizma, ki bosta v prihodnosti preprečevala poceni prejete zadetke. Ta vidik nas na dolgi rok ne bi smel preveč skrbeti.

Z igrišča moramo na tribune. Ne moremo vedeti ali trditi, koliko vstopnic je bilo prodanih in koliko podarjenih za obe domači tekmi proti Škotski ter Severni Makedoniji, a gotovo je eno. Slovenska reprezentanca si v svojih rezultatsko najboljših in najslabših časih zasluži neomajno podporo. To je dejstvo, ki velja in se kaže v praksi v vsaki športno razviti državi. Če bi kdo iskal dlako v jajcu, bi rekel, da poln stadion v Švici predstavlja uspehe ekipe v zadnjem obdobju, a ni mi jasno, kaj potem predstavlja 40 tisoč "norih" Škotov na ne ravno prijeten torkov večer po remiju, zmagi in porazu pod novim selektorjem. 

Slovenska navijaška srenja se mora zavedati, da je nogomet številka ena na svetu v smislu športne hierarhije, da reprezentanca ne igra samo na velikih tekmovanjih in da masovne poletne izlete v recimo München, zagotavljajo tekme v ligi narodov in kvalifikacijah. Ste prepričani, da bi se boj za pretekli mundial končal na enak način kot se je, če bi Slovenci na tribunah Stožic vsakič imeli 16 tisoč glavo množico? Ste prepričani, da bi se gostovanje na Kosovu razpletlo, kot se je, če bi bilo v Prištini na gostujočem sektorju več tistih v dresih kot v vojaških uniformah mednarodnih mirovnih sil? Nisem prepričan. 

Tudi zato bo potrebno odpreti oči in dojeti, da je to, o čemer moraliziram, nekaj povsem normalnega, običajnega in vsakdanjega v večini držav po Evropi ter svetu. Reprezentanca se spremlja v dobrem in slabem, kar je najbolje ubesedil junak Glasgowa Aljoša Matko: "Nekako smo takšen narod, da kadar so rezultati dobri, je poln stadion, ko so slabši ni toliko navijačev. To je vabilo za vse, da so z nami, tudi ko je težko. Upam, da bodo na naslednjem zboru polne Stožice." Kdo bi nas razumel? Saj se moramo zavedati, da je po razriti zelenici ljubljanskega stadiona, ki nas vse skupaj tako moti, lažje teči ob pesmi s tribun.

Zaključimo na način, ki pritiče igram reprezentance v tem ciklu. Čeprav se vam po prebranih vrsticah morda dozdeva, da tudi nas medije zajema manjša evforija, pa temu ni in ne sme biti tako. Liga narodov predstavlja dober poligon za nabiranje točk, merjenje moči s sebi primernimi, malce boljšimi in malce slabšimi selekcijami, a to je šele pravi začetek novega poglavja izbrane vrste. 

Boštjan Cesar, Bojan Jokić, Aleksandar Radosavljević in Milivoje Novaković so imena, v katera smo verjeli, ko so nosili dres z državnim grbom. Zdaj so nam tudi v drugačni vlogi dali razlog, da so tega zaupanja še naprej vredni, da so strokovno podkovani za to, da dajo tej reprezentanci vse kar potrebuje in da imajo hkrati dovolj občutka, izkušenj in "šmeka", ki omogočajo novim generacijam korak naprej. 

Gospod selektor Boštjan Cesar si z všečno igro in dobrimi rezultati ni le "kupil" miru pred nenehnim nerganjem zahtevne publike. Dokazal je, da zna in zmore, ter da si zasluži neomajno podporo vseh nas v prihodnosti. Vsi poznamo dansko pravljico Hansa Christiana Andersena, ki se z naslovom bohoti na vrhu tega članka. No, Slovenija ima svojega Cesarja na vrhu reprezentance, zdaj ni več kapetan, ki ni gol kot v pravljici, saj je udejanil svoje namere, ima pa res nova, selektorska oblačila. Svojih dolžnosti ter obveznosti ne zanemarja ter ni naiven, kot pravi prej omenjena zgodba, nova preobleka pa njemu, njegovim sodelavcem, osebju in zlasti igralcem, še kako pristoji.