Vodja sprejema ognjenih: Bilo je desetkrat boljše od vsega doslej!

Alen Šćuric, vodja sprejema hrvaških srebrnih nogometašev na letališču Pleso in povorke do Trga Bana Jelačića, ki je kljub nepregledni množici ljudi minil brez vsakršnih težav, je napisal čustveno javno zahvalo vsem sodelujočim pri organizaciji tega dogodka.

Objavljamo ga v celoti:

Kot oseba, ki so ji zaupali vodenje organizacije, lahko rečem, da sem izjemno ponosen na vse, kar je bilo storjeno, in neizmerno hvaležen na stotine čudovitim ljudem, ki so pokazali neverjetno požrtvovalnost in kooperativnost, da bi ta zgodovinski dogodek izvedli po svojih najboljših močeh.

Hvala vsem, ki so že več dni prej sodelovali pri organizaciji, še posebej tistim, ki so bili od ranega jutra na letališču ali na trasi, po kateri se je peljala kolona vozil.

Dobili so gube za prihodnjih deset let

Hvala gospe Lidiji Capković Martinek, ki je bila na letališču štiri dni in štiri noči, sestankovala je ob nečloveških urah in reševala vse zahteve in spremembe. Delala je kot vojaki, vse je držala v svojih rokah.

Hvala Dragu, koordinatorju prometa letališča Zagreb, ki je delal že eno noč prej, se samo stuširal, nato pa znova vrnil v službo in poskrbel, da je vse lepo teklo, medtem ko je njegov kolega skrbel za redno delo. Bil je hiter, učinkovit in izjemno profesionalen.

Hvala ekipi "follow me", ki je pomagala in opravljala delo, ki si ga ni moč zamisliti in sega daleč od njihovih obveznosti. Hvala vsem zaposlenim na letališču za odlično opravljen posel. Hvala vodji varnostne službe in njegovi ekipi – vrhunskim profesionalcem, ki so omogočili, da smo se vsi počutili varne in da v mejah dovoljenega opravljamo svoj posel. Bdeli so nad nami, a hkrati so nam bili stalno na voljo. Gotovo so dobili za deset let gub.

Prav zaradi tega nismo imeli niti najmanjših težav na letališču.

Hvala vsem zaposlenim pri javnem prevozu ZET, ki so organizirali dodatne linije avtobusov, ki so vozile celo noč. To ni bila prva njihova neprespana noč. Hvala vsem voznikom in voznicam avtobusov, tehnični podpori in gospodu Damirju Kostanjskemu, ki so se "ubijali za to", da so avtobusi na postaje vozili po principu ustavi-spelji, ki je "smrt" za voznike in avtobuse. Čeprav ste imeli na voljo le milimetre, ste vse potnike prepeljali varno, nihče ni bil poškodovan.

Vsi smo bili kot eden

Ogromna zahvala gre zagrebškim gasilcem in Siniši Jembrihu, ki so v le nekaj minutah uresničili željo po postanku v njihovih prostorih in organizirali toalete za reprezentanco in policiste. Vse je bilo odlično in vrnili smo se v le desetih minutah.

Hvala zagrebškim mažoretkam, ki so več ur na soncu in večinoma brez vode na letališču vadile rutino in opravile vrhunski posel po protokolu, nato pa več ur čakale na Trgu Bana Jelačića, kjer so dobivale udarce ljudi, ki so se prerivali mimo njih, da bi se približali nogometašem, in prvič jedle šele ob desetih zvečer. Kljub temu so imele ves čas nasmeške na obrazu.

Hvala Croatii Airlines, varnostnemu osebju, orkestru ZET, zaposlenim v hrvaški nogometni zvezi, vsem dobaviteljem in drugim udeležencem za enormno potrpljenje in kooperativnost.

Policija je skoraj umrla na terenu

Največja zahvala pa gre policistom, ki so dobesedno umirali na terenu in dajali zadnje atome svoje moči vse do Savske, hkrati pa ves čas zelo natančno s svojimi telesi ščitili kolono. Vsi smo dobivali udarce s komolci in drugimi deli telesa od ljudi, polivali so nas s pivom, metali na nas bengalke, nas zaprašili s gasilskimi aparati in kdo ve, s čim še, tekli smo, se objemali, poljubljali, ženske so snubile policiste ... pa kljub temu nikomur niso rekli žal besede.

Policijski šefi so postali prometniki, izstopili so iz vozil in usmerjali na cesti, fizično pomagali ljudem. Pri vsem tem pa so še poslušali želje in potrebe nogometašev, organizatorjev, avtobusarjev, mene ... Ko so se nogometaši hoteli ustaviti na križišču Savske in Vukovarske, da bi zapeli z navijači, se je masa ljudi zapodila proti ustavljenemu avtobusu, pa so jim vseeno uresničili željo in napeli svoje moči do konca.

Tam smo bili vsi kot eden, tam ni bilo prometnikov in šefov. Ko je nekdo prinesel steklenico vode, smo si jo razdelili, šefi so jo dali motoristom, prometniki pa njim. In ko sem se jim šel zahvalit, me je patrulja vprašala, ali grem peš nazaj do letališča. Rekel sem jim: "Z vami takoj! Gremo!"

Nihče ni umrl, nihče ni bil poškodovan, tako kot, na žalost, v Franciji. Na sto tisoče razgretih navijačev, nogometaši in vse osebje se je ves čas počutilo varno.

V 25 letih svoje kariere sem dal skozi na stotine sprejemov – vaterpolistov, rokometašev, Janice Kostelić … tudi leta 1998 sem organiziral sprejem ognjenih. A to je bilo desetkrat večje od vsega prej. Če se bom vsakemu od vas kdaj lahko oddolžil za to, kar ste naredili, bom vesel, da to lahko storim. Globok poklon vsem.