Dolga trnova pot prinesla zgodovinsko noč veselja

Arsenalov uspeh je nekaj nevsakdanjega. V angleškem prvenstvu smo v zadnjem desetletju spremljali dominanco Manchester Cityja, kateremu je tu in tam ponagajal Liverpool, v preteklih letih pa se je v krog glavnih favoritov za naslov uvrstil tudi Arsenal. Zadnje tri sezone je sklenil na drugem mestu lestvice, letos pa bil na vrhu praktično od začetka sezone in en krog pred koncem prvenstva uradno postal prvak.

Topničarji se torej na vrh Otoka niso povzpeli kar čez noč. Poleg uprave kluba gre največ zaslug za zgodovinski uspeh glavnemu trenerju Mikelu Arteti, ki je na trenerski stolček sedel ob koncu leta 2019 in s svojimi varovanci preživel številna zahtevna obdobja.

Debitantsko sezono je sklenil na osmem mestu, a osvojil FA pokal, na enakem položaju v ligi pa končal tudi leto kasneje, brez osvojene lovorike. Za klub, kot je Arsenal, je to velik neuspeh, ki bi marsikje prinesel menjavo trenerja. A ne na Emiratesu. Topničarji so počasi zgradili ekipo, ki se je zadnja leta borila za naslov, a bila zmeraj za las prekratka.

Pred letošnjo sezono in med njo so bili mnogi mnenja, da bo to za Arteto zadnja sezona, če ponovno ne osvoji nobene pomembne trofeje. Do torkovega večera je bila namreč pokalna lovorika iz leta 2020 edina omembe vredna, ki jo je Španec osvojil s topničarji.

Zdaj je jasno, da bo Arteta londonski klub vodil tudi v naslednji sezoni, ko bo postal trener z najdaljšim stažem v Premier ligi. To mesto mu bo namreč prepustil rojak Pep Guardiola, ki se bo v nedeljo poslovil od Manchester Cityja, s katerim je v zgodovinsko izjemnem desetletju osvojil neverjetnih 20 lovorik, od tega kar šest premierligaških.

V preteklih letih smo bili vajeni, da je prvak Otoka postala ekipa z odličnim napadom in izstopajočim posameznikom. Ko je lani naslov osvojil Liverpool, je Mohamed Salah sezono sklenil z 29 zadetki. Pred tem je dve sezoni na vrhu lestvice strelcev končal Erling Haaland, ki je s sinje modrimi v obeh primerih postal prvak.

Arsenal na drugi strani nima enega velikega zvezdnika. Dolga leta je bil to Bukayo Saka, ki seveda ni stroj za zadetke, je pa na svojem položaju med boljšimi v ligi. Čeprav letos ni bil v najboljši formi, pa je bila kompletna ekipa razlog, da se je s svojim otroškim klubom razveselil velikega uspeha, h kateremu je pripomogla tudi odlična obramba.

David Raya je v tej sezoni na več kot polovici premierligaških tekem zaklenil svoja vrata, pri tem pa sta mu pomagala obrambna stebra William Saliba in Gabriel Magalhaes. Vidno vlogo je odigral tudi Declan Rice, ki je deloval kot pomembna vez med obrambo in napadom, kjer je s 14 zadetki najboljši strelec kluba Viktor Gyokeres.

Na lestvici strelcev angleškega prvenstva je Šved na sedmem mestu, naslednjega igralca topničarjev pa najdemo šele na 35. mestu. To je dokaz, da Arsenal do naslova ni prišel na račun fantastičnih ofenzivnih posameznikov, pač pa z odlično obrambo in edinstvenim načinom igre, ki dolga leta ni obrodil sadov, letos pa vendarle prinesel veliko slavje.

Prav zaradi predstav so bili topničarji zadnja leta, pa tudi v tej sezoni, deležni številnih kritik. Zadetki iz prekinitev, minimalne zmage in nizko število zrelih priložnosti so stvari, ki so izstopale na številnih obračunih. Tako na domačih tleh kot tudi med evropsko elito. A doma jim je to prineslo naslov prvaka, zdaj pa je pred njimi še zadnji izziv letošnje sezone – finale Lige prvakov proti aktualnemu prvaku PSG-ju.

V torek zvečer je bilo navijačem Arsenala jasno, da lahko njihovi ljubljenci postanejo prvaki še pred zadnjim krogom prvenstva. Lokali in bari v severnem delu angleške prestolnice so bili tako do zadnjega kotička napolnjeni z rdečimi dresi, ki so po zadnjem žvižgu sodnika na stadionu Vitality, kjer je Bournemouth remiziral z Manchester Cityjem, eksplodirali v navdušenje in z nočnim slavjem nadaljevali na ulicah Londona.

Veliko navijačev se je zbralo tudi pred stadionom Arsenala, v notranjosti pa so tekmo pospremili nogometaši kluba. Tudi tam je rajanje in veselje trajalo zelo pozno v noč.