Eden in Edin(i): bosanski diamant, ki ga je izbrusila vojna

Rojen 17. marca leta 1986 v Sarajevu, nekaj let pred začetkom enega najdaljših obleganj v sodobni vojaški zgodovini, si Edin Džeko najbrž niti zamisliti ni mogel, kakšno pot bo moral prehoditi do svojega končnega uspeha. Ko je bil star šest let, se je začelo obleganje Sarajeva, ki je trajalo dolga, mukotrpna in krvava štiri leta. Vojna je poleg številnih žrtev terjala tudi večino nogometne infrastrukture v bosanski prestolnici, mladi Edin si je čas tako krajšal z brcanjem približka nogometne žoge, narejenega iz lepilnega traka, po opustošenih sarajevskih ulicah. Njegovi mami Belmi Džeko ni bilo po godu, da se njen sin sprehaja po tako nevarnem okolju, a je kmalu ugotovila, da nogomet, ali pa vsaj približek le-tega, tistemu šestletniku predstavlja edini pobeg od krute realnosti, ki ga obdaja.

Mamin instinkt pa je vendarle prevladal ob pravem času, nekega dne mu je prepovedala igranje na enem od lokalnih igrišč, ki je ostalo nedotaknjeno, odločitev, ki mu je rešila življenje: "Mama mi ni dovolila, da zapustim našo barako in se grem igrati na bližnje igrišče. Nekaj minut zatem je bila tja odvržena granata, vsi moji prijatelji so umrli ob eksploziji. Kot otrok sem veliko prejokal, v vsakem trenutku je obstajala možnost, da te nekdo ubije," se travmatičnega otroštva spominja Džeko.

Džeko je svoje prve nevojne nogometne korake storil pri legendarnem Željezničarju. Regijski velikan, ki je bil nekaj let pred razpadom nekdanje skupne države zgolj zmago oddaljen od velikega finala pokala UEFA proti madridskemu Realu, je ob prelomu tisočletja pod taktirko Amarja Osima, sina legendarnega Ivice, vendarle prišel do dveh zaporednih naslovov državnih prvakov.

Dres članske ekipe Plavih je najprej oblekel leta 2003, v dveh preživetih letih pri Željotu je zbral 40 nastopov in vpisal tri zadetke. Pot ga je iz domovine kmalu vodila na Češko, kjer je oblekel dres Teplic. Od tam pa se je leta 2007 preselil k Wolfsburgu, kjer je širšo nogometno javnost stare celine prvič opozoril nase.

V Spodnjo Saško ga je pripeljal legendarni nemški trener Felix Magath, ki je v visokoraslem napadalcu videl rešitev za turoben napad. V prvi sezoni je Bosanec dosegel osem ligaških zadetkov, solidna debitantska sezona, a eksplozije v naslednji si ne bi upal napovedati nihče.

V začetku sezone 2008/09 se je Wolfsburgu pridružil njegov rojak Zvjezdan Misimović in skupaj z Brazilcem Grafitejem so tvorili napadalno trojico, ki je pokorila konkurenco v Bundesligi. Smrtonosna je bila predvsem bosansko-brazilska naveza osrednjih napadalcev, ki sta skupaj dosegla kar 54 zadetkov - 28 Grafite in 26 Džeko. S tem sta porušila rekord, ki je do tedaj stal 37 let in sta ga postavila legendarna Uli Hoeness in Gerd Müller.

V Nemčiji je navduševal vse do sezone 11/12, ko je sledil prestop na Otok. Kljub številnim kasnejšim klubskim uspehom je Džekova avantura pri Wolfsburgu zagotovo krona klubske kariere. Klub iz severa države nikoli prej ali pozneje ni sedel na prestol nemškega prvenstva, Sarajevčan bo za vekomaj ostal z zlatimi črkami zapisan v njihovo zgodovino.

Leta 2011 si je nadel dres Manchester Cityja, ki je v isti sezoni, podobno kot Wolfsburg, osvojil zgodovinski prvi naslov sodobne Premier lige. Tista zadnja tekma proti QPR-ju, zadetek Sergia Aguera in legendarni angleški komentator Martin Tyler. Agueroooooo bo za vedno ostal eden od nepozabnih trenutkov angleškega nogometa, a ne bi se mogel zgoditi brez bosanske pomoči. V drugi minuti sodnikovega dodatka je z golom iz kota izid poravnal na 2:2 in se skupaj s soigralci podal v lov za zmagoviti gol, ki je postal del angleške nogometne folklore.

Pri meščanih je čislano trofejo državnih prvakov dvignil še v sezoni 13/14, ki jo je zaznamoval predvsem tisti spodrsljaj Stevena Gerrarda in popoln polom Liverpoola. Džeko je v igro večinoma vstopal s klopi, kljub temu pa je vpisal zavidljivih 26 zadetkov in veliko pripomogel k drugi šampionski sezoni. A njegov doprinos je bil na severu Anglije velikokrat pozabljen, navijači so skandirali imena večjih zvezd, kot so Aguero, Yaya Toure, David Silva ipd. A uspehi sinjemodrih so sloneli tudi na zadetkih in požrtvovalnosti, ki ju je prispeval Džeko.

V začetku sezone 2016/17 se je preselil v Rim, kjer si je nadel dres Rome. Pri Giallorossih je prikazal tudi najboljše predstave svoje klubske kariere. Kljub temu da v prestolnici ni osvojil ničesar, je končno doživel nekaj, kar se mu je prej izmikalo. Postal je glavni napadalec in eno prvih imen ekipe. K temu je seveda pripomoglo slovo ene največjih italijanskih legend Francesca Tottija, ki je svoj ljubljeni klub zapustil v Džekovi debitantski sezoni.

Za Romo je zbral 290 nastopov, dosegel 119 zadetkov in prispeval 54 asistenc. Številke, ki se jih ne bi sramovali številni legendarni igralci, a obenem statistika, ki Bosanca nikoli ni izstrelila med svetovne zvezde, kamor bi, vsaj po mnenju nekaterih, moral spadati. Znova pa je sodeloval pri kultni tekmi, ki je še dandanes zelo živa v spominu nogometnih navdušencev. Govora je seveda o nepozabnem preobratu pred domačimi navijači proti veliki Barceloni.

Katalonci so v prestolnico prišli s prednostjo 4:1, zgolj čudež bi jim lahko preprečil napredovanje, in ravno to se je zgodilo. Čudež na Olimpicu pa je začel prav Džeko, ki je svojo ekipo že v 6. minuti odpeljal v vodstvo in navijačem dal upanje, da se lahko zgodi nekaj velikega. Njegov doprinos pa je šel znova v pozabo, ikonična slika tistega večera je proslavljanje junaka tekme Kostasa Manolasa, ki je z zadetkom za 3:0 dokončal neverjeten preobrat in Katalonce poslal domov. 40-letnik je bil znova pozabljen, znova ni bil junak in znova se nogometna javnost ni pogovarjala o njem.

Če v klubskih barvah nikoli ni bil prva violina, je v dresu reprezentance vendarle dobil pozornost, ki si jo zasluži. Leta 2014 je s soigralci spisal zgodovino bosanskega nogometa, ko so se uvrstili na svetovno prvenstvo v Braziliji. Prvič v mladi zgodovini so zmaji pod taktirko legendarnega Safeta Sušića prišli med svetovno elito.

Znova je bila Džekova zgodba zaznamovana z nepravičnostjo in smolo, ki ga spremljata od začetka. Po uvodnem porazu proti Argentini je zmaje čakala tekma proti Nigeriji, ki so jo nesrečno izgubili z 1:0. Sarajevčan je v 21. minuti svojo ekipo popeljal v vodstvo, a mu je stranski sodnik slavje preprečil zaradi domnevnega prepovedanega položaja. Po počasnem posnetku je bilo razvidno, da je bil Džeko daleč od offsidea in da bi zadetek moral šteti, a v časih brez VAR-a je bila sodnikova odločitev končna.

Sledila je še zadnja tekma proti Iranu, ki jo je Bosna dobila s 3:1 in vendarle vpisala prvo zgodovinsko zmago na svetovnih prvenstvih. Džeko je prvi zadetek zabil v 23. minuti, za nameček pa je bil izbran še za igralca tekme. Od opustošenih ulic Sarajeva do največjih svetovnih zelenic, zgodba o uspehu, ki navdihuje.

V Zenici je z novo generacijo znova spisal zgodovino. Pri 40. letih je odigral mukotrpnih 120 minut, zaradi poškodovane rame pa ni mogel sodelovati pri izvajanju enajstmetrovk, a Džeko je bil vedno pošten do nogometa, zato je bil tokrat nogomet pošten do njega. Ko je Esmir Bajraktarević zadel odločilno enajstmetrovko in Italijo znova pustil praznih rok, je Bilino Polje eksplodiralo, državljani, ki so toliko pretrpeli in si še kar celijo rane od krvavega konflikta, so znova dobili junake, večina obrazov se je zamenjala, ikonična imena so v vmesnem času zapustila bosanski nogomet, a na čelu je ostal isti, nezlomljivi bosanski diamant.

Starejši ljubitelji nogometa se še kako dobro spomnijo legendarnega Sušića. 'Hat-trick' proti Argentini leta 1979 v dresu jugoslovanske reprezentance še dandanes velja za eno najboljših predstav v zgodovini nekdanje skupne države. Legendarni Pape je bil leta 2012 s strani novinarjev izbran za najboljšega tujega igralca v zgodovini francoske Ligue 1, še vedno pa drži rekord za največ asistenc v dresu PSG-ja. Ne smemo seveda pozabiti na kultnega Mehmeda Baždarevića, ki je prav tako navduševal v Franciji. Tukaj je še Hasan Salihamidžić, ki ostaja edini Bosanec, ki je osvojil prestižno ligo prvakov, to mu je leta 2001 uspelo v dresu Bayerna.

A Edin Džeko je dosegel preveč, da bi mu status največjega lahko odvzela nostalgija. Številke ne lažejo, več kot 400 klubskih zadetkov, konstantno igranje v najmočnejših evropskih ligah, zgodovinski dosežki v Angliji in Nemčiji, največ golov in nastopov v zgodovini reprezentance. Vse to in še več vsebuje njegov življenjepis in ga uvršča na prvo mesto med rojaki. Dejstvo, ki ga je torkov nepozaben večer v Zenici zgolj še potrdil.

Vojna ga ni uničila, temveč zgolj izbrusila, nezaupanje ga ni opeharilo, temveč zgolj podžgalo in končna slava mu ni stopila v glavo, temveč ga je naredila še bolj lačnega uspehov. Na prihajajočem mundialu lahko postane eden izmed redkih 40-letnikov, ki so zaigrali med svetovno elito, še ena priložnost, da otrok obleganega Sarajeva spiše zgodovino najpomembnejše postranske stvari na svetu.