Scenarij po vzoru Charleroija, kot bi ga spisal Hitchcock

Druga tekma Slovenije na Euru 2024 je bila na sporedu ob 15.00, apetiti navijačev pa so po izenačenju na prvi tekmi proti močni Danski močno narasli. Nekateri so bivanje v Nemčiji iz Stuttgarta raztegnili vse do Münchna, drugi so na Bavarsko prihajali iz domovine z vsemi mogočimi prevoznimi sredstvi.

Že zjutraj so se začeli zbirati na osrednjem trgu Marienplatz, ki so si ga s srbskimi navijači razdelili približno na polovico, je pa Slovencem pripadla fontana. Ta je služila kot odličen "podstavek" za ikonične fotografije s zastavami in znamenito münchensko katedralo v ozadju. Pele so se slovenske pesmi, skandirali navijaški napevi.

Sopara je vse bolj pritiskala in treba je bilo poskrbeti tudi za žejna grla. Pijačo je večina prinesla s seboj, družba iz Hajdine pa se je znašla in na vrh zaboja piva poveznila še veliko vrečo ledu.

Na letošnjem Euru se je začela tudi zbadljiva prehranska saga, ki je zdaj dobila tudi slovensko poglavje. Če so Albanci pred Italijani lomili špagete in Avstrijci pred Francozi bagete, je eden izmed slovenskih navijačev na Marienplatz prikorakal s kartonom, na kateremu je pisalo, da je kranjska klobasa okusnejša od čevapčičev. 

Zbadanja je bilo na pretek tudi z druge strani. "Luka Dončić je eden izmed nas," so skandirali z druge polovice Marienplatza slovenski strani. Slovenci so jih najprej izžvižgali, nato pa nemudoma spomnili na poraz v finalu Eurobasketa 2017. "Evropski prvaki," so jim vrnili napev, ko so se pohvalili s košarkarsko krono.

Če je kdo mislil, da mu je vroče zunaj na trgu, je vročina dobila popolnoma nov pomen že na samem vhodu v podzemno železnico. Tja se je zgrinjala reka ljudi, ki so želeli čim prej do stadiona. Nihče namreč ni želel tvegati, da bi prišel tako daleč in nazadnje zamudil tekmo. Vendar te bojazni ni bilo, saj je v Münchnu, kjer je nogomet zaradi domačega Bayerna religija, logistika popolnoma utečena.

Linija U6 ni kolapsirala, čeprav so bili vlaki nabito polni in povsem zatohli. Kot nam je pozneje pripovedoval eden izmed navijačev, je bil sam priča, kako so trije ljudje omedleli na približno 20-minutni poti do tja. Tudi mi smo pred stadionom nato videli dve posredovanji reševalnih ekip, številni so se res težko spopadali s soparo, ki je tiščala k tlom.

Potno čelo si na vlaku briše tudi Milan. "Prihajam z juga Srbije, tudi pri nas je vroče, ampak tole je pa nevzdržno," zmajuje z glavo fant iz Leskovca. Za pot do Nemčije so potrebovali 15 ur, tukaj pa ostajajo še ves teden, saj bo Srbija v torek igrala še z Dansko. Kart za tisto tekmo sicer še nima, poskušal jih bo kupiti v prihodnjih dneh, sicer pa si bo tekmo ogledal v enem izmed znamenitih münchenskih "biergartnov". 

Tudi on je na Marienplatzu videl napis o kranjski klobasi in čevapčičih, ki ga je nasmejal. "Ko sem pred kratkim obiskal Ljubljano in Bled, sem poskusil vašo klobaso in zelo je okusna. Ampak razumem tovrstno zbadanje, moj oče prihaja iz Banjaluke in ves čas se prepirava, ali so boljši banjaluški čevapčiči ali leskovački," se smeji.

Do dejanskih trenj med obojimi navijači sicer ni prihajalo, tako eni kot drugi so zbadanje prenašali z nasmehi in trepljanjem po ramenih. Zvonko in Zdravko v majicah I feel Slovenia pred Allianz Areno opisujeta, kako so se smejali skupaj s Srbi. "Dejal sem jim 'zmagali boste' ... ampak ne danes," Zvone pravi, da so se vsi krohotali. "Bojda bo ob petih ploha," doda, ko pogleda v sivo nebo. "Seveda bo, ker bodo Srbi jokali," mu odvrne Zdravko. In tako je šlo ves dan, z ene in druge strani, pričakovanje pa je vse bolj naraščalo.

"Zdaj je naša priložnost, zdaj, ali nikoli. Imamo odlično ekipo, dobrega selektorja. Če se bomo kdaj prebili iz skupine, se bomo zdaj," so se pridušali. Samo, da se ne ponovi Charleroi," pa je bilo slišati vmes.

Še vedno so namreč živi spomini na zadnji slovenski nastop na Euru, ko je pred 24 leti Slovenija proti takratni ZR Jugoslaviji vodila že 3:0, nazadnje pa zapravila vse tri gole prednosti in tekma se je končala z remijem.

Sodnikov žvižg in začelo se je. Kotel Allianz Arene je postajal iz minute v minuto bolj vroč, tako zaradi vzdušja kot zaradi sopare, ki je vse bolj pritiskala. Zdravko in Zvone sta čakala ploho, prišel pa je hladen tuš. Ponovil se je Charleoi. In to s scenarijem, kot bi ga spisal Hitchcock. Najprej je prišla 69. minuta, ki je Slovence dvignila do neba. Gol Žana Karničnika je prinesel vodstvo Slovenije, ki so ga navijači tako težko čakali.

Tri točke so bile v žepu, navijači pa v ekstazi. 90 minut igre se je izteklo, mineval je tudi sodnikov podaljšek. Na tribunah so že računali, kateri dan morajo vzeti nov dopust, da bodo naše nogometaše lahko spremljali v Dortmundu, Frankfurtu ali pa spet v Münchnu, kamor vodijo napredovanja iz skupine C. V roke so vzeli mobilne telefone, da bi posneli zadnje sekunde tekme in veliko slavje, ki bo sledilo.  Zadnji srbski napad in zadnje sekunde tekme ... nato pa šok namesto slavja. Srbi so zadeli! Ponovila se je zgodovina, ponovil se je Charleroi. Scenarij je bil zaradi časovnice še toliko bolj grozljiv, tista zadnja sekunda je najbolj pekla.

Delirij je zamenjal strani, evforija je seveda zdaj zajela srbske navijače, na igrišče je v znak slavja priletela tudi bakla. Slovenci na tribunah so nejeverno strmeli predse, še vedno niso mogli verjeti, kaj se je zgodilo. Vseeno pa so zmogli velik aplavz za nogometaše, ki so se jim za njihovo odlično spodbudo prišli poklonit k ograji.

Nato so pod medijsko tribuno posedli k svojim dekletom, otrokom, staršem, prijateljem, ki so prišli v München. Navijači pa so se odpravili na mestne ulice ali proti domu, mnogi z besedami, da gredo pakirat kovčke za v Köln.

Odločni so, da naših fantov ne bodo pustili samih, upanje na napredovanje iz skupine še živi. Morda bo Alfred Hitchcock znova prijel za pero in spisal nov scenarij, tokrat s srečnim koncem za Slovenijo.