Genij, ki je zarisal smernice modernega nogometa

Si predstavljate, da kot nogometaš osvojite tri zlate žoge in svoj lokalni klub trikrat zapored popeljete na vrh Evrope, pa se ob vašem imenu igralski dosežki običajno niti ne omenjajo?

To je uspelo Johanu Cruyffu. Na začetku sedemdesetih je v dresu Ajaxa in nato Barcelone veljal za prvo ime svetovnega nogometa, vendar je še bolj kot s predstavami na igrišču navduševal z načinom razmišljanja, ki je postavil temelje "modernega nogometa".

Odraščal je le 500 metrov stran od Ajaxovega stadiona, za katerega je debitiral pri rosnih 17 letih. Fizično ni izstopal, a je kmalu postalo jasno, da gre za poseben talent. Navduševal je s prefinjenim tehničnim znanjem in občutkom za igro. Najprej kot nogometaš, še bolj pa kot trener, je zagovarjal tezo, da mora teči žoga, ne igralec.

Pod vodstvom legendarnega trenerja Rinusa Michelsa se je Cruyff spoznal s konceptom "totalnega nogometa". To je prepričanje, da morajo imeti nogometaši dovolj znanja, da lahko kadarkoli zavzemajo katerikoli položaj na igrišču. Cruyff je bil zavoljo imenitnih tehničnih sposobnosti glavni predstavnik te filozofije. Kot kapetan je z nizozemsko reprezentanco prav pod Michelsovim vodstvom prišel do finala svetovnega prvenstva in bil razglašen za najboljšega posameznika turnirja.

Tulipane je v finalu zaustavila Zahodna Nemčija, a zapuščina ene najbolj atraktivnih ekip vseh časov je ne glede na rezultat ostala. Tudi zaradi tako imenovanega "Cruyffovega obrata", s katerim je prav na mundialu 1974 osmešil švedskega branilca Jana Olssona. Preigravanje, ki je bilo mešanica instinkta, nogometne inteligence in prirojenega občutka za žogo in prostor, je postalo njegov zaščitni znak. Preprosto, a učinkovito.

"Njegova genialnost je bila, da je vse naredil tako preprosto," je nekoč komentiral legendarni Dennis Bergkamp, ki je nizozemske navijače v devetdesetih tudi sam navduševal s podobnim slogom igre.

Tako kot igralsko je Cruyff tudi trenersko pot začel pri Ajaxu in jo nadaljeval v Barceloni. Stavil je na igro posesti, kjer se nogometašem ni bilo treba striktno držati igralnih položajev, ampak jim je bilo dovoljeno zanašati se na svoj instinkt.

Barcelona je pod njegovim vodstvom leta 1992 prvič v zgodovini zavzela evropski prestol, ko je v finalu evropskega pokala (predhodnika Lige prvakov) z 1:0 premagala Sampdorio. Odločilni gol je s prostega strela dosegel Ronald Koeman, ki je Cruyffa označil za najpomembnejšega posameznika v zgodovini kluba. Iste besede je večkrat uporabil tudi Xavi Hernandez. 

Blaugrana je prav pod njegovim vodstvom razvila še danes razpoznaven slog hitrih kratkih podaj. "Pomembno je zmagati, a zmagati na atraktiven in navijačem všečen način," je bila teza, ki jo je v nedogled ponavljal Cruyff in ki so jo za sveto vzeli številni njegovi varovanci. Najuspešnejši med njimi, Pep Guardiola je nekoč dejal: "Cruyff je zgradil katedralo, naša naloga je, da jo ohranjamo."

"Naučil me je, kako sploh razmišljati o nogometu. Pred njim tega nisem znal," je pred natanko desetimi leti, ko je Cruyff izgubil bitko z rakom, v žalnem slovesu zapisal trenutni trener Manchester Cityja.

Kot trener je Cruyff stavil na za tiste čase revolucionarno postavitev 1-3-4-3. Izpostavljal je, da je igra kratkih podaj mogoča le, če ima vsak nogometaš v vsakem trenutku odprte vsaj dve možnosti za podajo, pri čemer je bolj kot tekaška sposobnost pomembno tehnično znanje posameznika.

To razmišljanje je v praksi najbolj zaživelo z Lionelom Messijem, po mnenju večine najboljšim nogometašem vseh časov, ki je osvojil osem zlatih žog, čeprav je običajno tekel najmanj na igrišču.

"Bil je najboljši nizozemski nogometaš v zgodovini, še bolj pomembno pa je, da je spremenil naš način dojemanja nogometa," je ob Cruyffovi smrti denimo dejal Ruud Gullit.

Cruyff je kot nogometaš dosegel več kot 400 zadetkov. Z Ajaxom je med letoma 1971 in 1973 trikrat osvojil evropski pokal. Devetkrat je bil nizozemski in enkrat španski prvak. Osvojil je tudi tri zlate žoge (1971, 1973, 1974). Na nogomet pa je najbolj vplival z revolucionarnim načinom razmišljanja, ki je še danes, 10 let po njegovi smrti in 30 let po koncu trenerske kariere, v DNK-ju Barcelone in številnih najboljših trenerjev po svetu.