Ibrahimović: Hočem zmagati in vem, kako zmagati. To sem jaz

"Da pojasnimo gledalcem – naša oddaja je planetarna glede na velikost gostov in karier, ki so jih ustvarili ... a je hkrati usmerjena tudi v naš prostor in ljudi iz tega okolja – to je prioriteta. Izjemno bi bilo, če bi se poskusili pogovarjati v jeziku, ki ga ljudje iz tega prostora razumejo, kakorkoli ga že imenujemo. Vsaka ti čast – in to je tudi dokaz tvoje veličine in poguma, da si rekel, dejmo poskusit," je na začetku pogovora poudaril Slaven Bilić.

Zlatan Ibrahimović je potrdil: "Lahko, poskusimo v našem jeziku. Če ne bo šlo, lahko v švedščini, angleščini, italijanščini ..." Bilić se je dotaknil Ibrahimovićeve nove vloge v Milanu po koncu igralske kariere in odprl vprašanje, ali lahko ta položaj nadomesti občutek in adrenalin, ki ju je doživljal na igrišču. Ibrahimović je odkrito govoril o izkušnjah, ki so ga oblikovale:

"Vse, kar sem doživel kot igralec, me je oblikovalo tudi kot človeka. To, kar sem se naučil, miselnost, ljudje okoli mene – igralci in ljudje zunaj nogometa – so me naredili takšnega, kakršen sem danes. Cilji, ki jih imam, so cilji zmagovalne miselnosti. Ne da ne znam izgubljati – izgubljal sem – a moj svet ni svet poraza. Moram zmagati, želim zmagati in vem, kako zmagati. To sem jaz. Vedno vztrajam, da sem na vrhu. Nič manj od tega me ne more izpolniti. Želim biti drugačen od drugih. Če sem drugačen od drugih, potem sem najboljši."

V nadaljevanju pogovora je Slaven odprl temo trenerskega poklica in dilemo, ali lahko vloga trenerja zagotovi enak občutek kot igranje. Ibrahimović je govoril o razliki med igralcem in trenerjem ter o tem, kako zelo pogreša tekmovalno igrišče: 

"Biti igralec vrhunski ravni, to ni isto kot biti trener. Trener je nekaj drugega. Malo koristi, če si bil igralec, a situacija je drugačna. Igralci se pogosto motijo, ko mislijo, da bodo veliki trenerji samo zato, ker so bili veliki igralci. To sta dve različni zadevi. Zdaj trpim, ker ne morem igrati, ker ne morem pomagati soigralcem, ne morem prispevati k rezultatu. Ko sem igral, sem se počutil živega. To je bil moj svet. Ti ali jaz. Eden bo zmagal. Naredil bom vse, da zmagam ... ko stopim na igrišče, pride zmagovalna miselnost. Če ne zmagam, je, kot da ne živim. Zato mi je danes težko, ker ne morem pomagati soigralcem ... učim se pomagati ekipi na drugačen način. Ampak – težko je."

Med primerjanjem vlog igralca in direktorja, je svetovni nogometni zvezdnik poudaril, da je ostal zvest samemu sebi, a danes nogomet gleda z druge perspektive:

"Tudi sedaj sem isti sem, kot sem bil kot igralec. Samo da zdaj nogomet vidim z druge plati. Imam odgovore na vprašanja, na katera jih kot igralec nisem imel. Vidim celotno sliko kluba, ki je kot podjetje – potrebuje sponzorje, navijače, televizijske pravice. Tega se zdaj učim, tu rastem in doživljam ponižanja. Gledam, poslušam in se učim od profesionalcev. Ko gre za sam nogomet, sem bolj ofenziven – o tem vem več in več govorim. To sta dve različni situaciji. V vlogi trenerja napredujem korak za korakom. Ko sem igral, je bilo drugače."

V enem delu oddaje se je Slaven Bilić vrnil k Ibrahimovićevemu otroštvu in odraščanju v Rosengårdu, o čemer je legendarni napadalec spregovoril s posebnim ponosom:

"Rojen sem v Malmöju, v četrti Rosengård. Pravijo mu geto, a zame to ni bil geto, bilo je multikulturno okolje, vsi smo bili tam in vsi smo bili skupaj. Oče je musliman iz Bosne, iz Bijeljine, mama je katoličanka iz Zadra, jaz pa sem se rodil na Švedskem. Do 16. ali 17. leta nisem bil nikoli v središču Malmöja. Nogomet, šola in stanovanje so bili v Rosengårdu. Tam smo bili vsi. Nisem imel potrebe hoditi v mesto. Tudi s šolo nismo hodili na izlete v mesto."

Ibrahimović je nadaljeval: "Danes ni več skrivnost, da sem ukradel veliko koles, da sem hodil na treninge. Nisem se vozil z avtobusom, ker nisem imel denarja. Sem pač hodil in tekel, ali pa sem ukradel kolo, da sem lahko prišel na trening ali v šolo. To je bil moj svet. V mesto sem prvič šel pri 16 letih. Takrat sem prvič videl zeleni avtobus. Moje prvo doživetje mesta je bilo, da sem opazil, da so vsi blond in modrooki. Rekel sem: to ni mogoče. Tam, kjer sem odraščal, Švedsko nisem doživljal kot Švedsko. Bilo je, kot da se mi je odprl drug svet. Takrat še nisem igral za Malmö. Igral sem za manjši klub FBK Balkan in Malmö BI. Spoznal sem, da obstaja več, kot sem videl. Nato sem šel na preizkus v Malmö in po dveh dneh so me povabili, da igram zanje."

Nekdanji kapetan švedske reprezentance se je spomnil kako divji je bil. "Ne morem govoriti, kako je na Balkanu, a v moji družini ni bilo objemanja. Bilo je bolj agresivno'. Old school ljubezen'. To je bil tudi moj način izražanja in mi je povzročal težave. Ko sem kričal na soigralce, je izgledalo preveč agresivno, a zame je bilo to normalno. Zaradi njih sem se počutil drugačnega. Niso me doživljali kot Šveda, čeprav sem se jaz sam sebe prav tako doživljal. To je bil problem. V Malmöju sprva ni bilo veliko tujcev in tu sem jaz odprl vrata vsem. Na to sem najbolj ponosen."

Eden največjih napadalcev svoje generacije je govoril tudi o starših in vrednotah iz otroštva: "Starši so mi dali vse, kar so lahko. Zame je bilo to vrhunsko in imel sem vse, kar sem potreboval. Zakaj? Ker nisem vedel, da obstajajo druge stvari. Videl sem samo to. In če bi vedel, da obstajajo druge stvari, jih ne bi iskal. Hvaležen sem za to, kar sem imel, in to prenašam na svoje otroke. Za to, kar imaš, moraš biti hvaležen. Če želiš več – delaj in zasluži."

Govoril je tudi o disciplini in vzgoji: "Mleko, kruh in bolonjska omaka. Tri reči. Otrokom pravim: če sem jaz lahko uspel s temi tremi rečmi, lahko tudi vi. Imam več denarja kot moji starši. Z denarjem je lažje živeti, a te ne naredi srečnega. Otroke učim discipline, spoštovanja in samostojnosti. Če pri 18 letih niso samostojni, sem pogrnil."

Spomnil se je še: "Bili smo v Beverly Hillsu – ne govorim zato, da bi se važil, ampak tako sem ravnal. Takrat sem igral v Los Angelesu. Otroci so hodili v šolo in v tej šoli so vsi imeli voznike. V šoli sem videl le dve kolesi – Vincentovo in Maximilianovo. Kupil sem jima kolesa in dejal, da se s kolesi odpeljeta v šolo. Bil sem strog, a vedno v njihovo dobro – dosleden."

Najboljši strelec v zgodovini švedske reprezentance se je dotaknil tudi nogometnih začetkov v Malmöju:

"Težko je bilo. Vsi so pred menoj, podpisovali pogodbe. A bil sem tako dober, da me niso mogli izločiti. Bil sem predober in na koncu smo podpisali pogodbo. Nato je vse eksplodiralo. Nisem bil kot drugi. Vsi so rekli, da sem aroganten. Že takrat sem govoril, da sem najboljši. Ni švedskega igralca, ki bi bil boljši od mene. Ko sem prvič podpisal pogodbo, sem si obljubil, da se ne bom spremenil. In morda sem zato plačal ceno, da nikoli nisem osvojil zlate žoge."

Spregovoril je tudi o svojih idolih: "Na začetku je bil to Muhammad Ali, zaradi očeta. Postavil me je pred televizijo in gledal sem Alija. Gledal sem, kako govori. Ni bil aroganten, bil je samozavesten. To je velika razlika. Nastopal je samozavestno in to tudi dokazoval. On je bil moj idol. Želel sem biti kot on. Nato sem veliko gledal nogomet in Brazilec Ronaldo je bil ... vedno rečem: ko vidiš enega igralca in poskušaš delati to, kar dela on – to je vrh. To je najboljši igralec."

V delu pogovora se je Ibrahimović dotaknil tudi medijske pozornosti in podpore družine:

"Nekaj časa je vladala Zlatanova mrzlica'. Vsak dan časopisi, televizija ... Oče Šefik mi ni govoril, kaj naj delam. Mama je čistila, skrbela za tri otroke. Ko sem prvič podpisal pogodbo z Ajaxom, je mama videla mojo sliko na televiziji in mislila, da sem umrl. Ko nekdo umre, pokažejo sliko na televiziji. Slabo je znala švedsko. Poklicala me je in vprašala, kaj se je zgodilo. Rekel sem, da grem igrat nogomet v Ajax. Ona pa ni verjela in je še naprej spraševala, kaj se je zgodilo? Rekel sem ji, da bom postal profesionalec, ona pa je komentirala, da se vedno hecam in odložila slušalko. Nihče ni verjel vame. Sam sem si poiskal pot, se boril – in na koncu uspel. Če sem lahko jaz uspel s tremi stvarmi, lahko vsak, ker sem živi dokaz."

Plazma Športne igre mladih, največja evropska amaterska športna prireditev za otroke in mladino, kot lastniki in nosilci pravic oddaje (Ne)uspeh prvakov, po Staniću in Džombi v sodelovanju s Slavenom Bilićem nadaljujejo gradnjo platforme, ki bo navdihovala mlade generacije.