Invazija na Stamford Bridge

Borba za snemalno mesto kamere, ki zagotavlja čim boljši kader, neumorno držanje rok v zrak, da bi lahko trenerju ali igralcu obeh ekip zastavili želeno vprašanje in prošnje za ekskluzivne intervjuje, ki so veliki večini (tokrat) ostale neuslišane.

Takšno je bilo stanje dan pred težko pričakovanim dvobojem med Chelseajem in Barcelono. Zanimanje medijev za spopad velikanov na Stamford Bridgeu je takšno, kot bi šlo za dvoboj v samem zaključku izločilnih bojev. Za lažjo predstavo. "Običajne" tekme ligaškega dela Lige prvakov na stadionu, ki domuje na cesti Fulham, obišče približno 100 novinarjev, tokrat jih je 150, s kamerami jih pokriva okoli 15 televizijskih ekip, zdaj jih je v angleško prestolnico prispelo 25. Zaradi "obleganja" in, za evropske standarde, majhnosti stadiona Stamford Bridge, na tribunah zagotovo ne bo prostora za vse člane novinarskih ekip. Številni bodo tako eno izmed poslastic ligaškega dela morali spremljati kar iz medijske sobe.

"Zmeraj vlada veliko navdušenje, ko pridejo sem Barcelona, Real Madrid, kateri izmed velikih italijanskih klubov, ali münchenski Bayern.To je tekma, ki privabi veliko pozornosti navijačev, trenerjev in tudi igralcev. Vedno je posebna noč, ko pridejo sem," nam je zaupal Jack Rosser, novinar svetovno znanega tabloida The Sun. Rosser je bil eden izmed tistih, ki so najdlje v zrak držali roko, da bi postavili vprašanje brazilskemu zvezdniku Kataloncev Raphinhi: "Ko pridejo veliki klubi, kot je Barcelona, je zmeraj huda bitka, da prideš do vprašanja, a na srečo so mi na koncu le dali priložnost."

V Londonu smo ob falangi angleških in španskih novinarjev, naleteli še na predstavniki sedme sile iz Italije, Poljske, Nemčije, Portugalske ... "To je ena izmed najboljših tekem, kar jih lahko vidite v Ligi prvakov. Zmeraj se v takšnih tekmah zgodi nekaj neverjetnega. Leta 2005 je bil tisti znameniti gol Ronaldinha, 2009 še ena neverjetna tekma, ko je sodnik Ovbrebo katastrofalno opravil svoje delo. Nato je leta 2012 Fernando Torres na Camp Nouu zabil odločilni gol, ki je Chelsea popeljal v veliki finale. Zmeraj se na tekmah med Chelseajem in Barcelono zgodi nekaj izjemnega. Tudi trenutno sta, po mojem mnenju, to dve izmed najboljših ekip v Evropi, zagotovo pa dve izmed najbolj talentiranih," meni novinar Sky Italia Gianluigi Bangulo, da bi znala biti tekma med dolgoletnima tekmecema nekaj posebnega, pa se strinja tudi Rosser: "Barcelona ima še naprej izjemno ekipo. Bil sem na njihovi tekmi polfinala v Milanu v prejšnji sezoni. Glavo mi je skoraj razneslo. Fantastična tekma, imajo fantastično ekipo, ki jo je užitek spremljati. Zelo mlada ekipa je to."

Na obeh novinarskih konferencah je bilo veliko govora tudi o obeh mladih zvezdnikih obeh ekip. Lamine Yamal je ljubiteljem nogometa že dobro znano ime, v tej sezoni pa v majici modrih blesti še en 18-letnik, Estevao. "Estevao se še navaja igrati na tej ravni, a če pogledate, kako obvladujeta žogo, sta si zelo podobna. Če gledate, kako si ustvarjata priložnosti, sta si zelo podobna. Raven, na kateri igrata, je podobna, a ker Yamal že dalj časa igra na tej ravni, je trenutno v manjši prednosti," meni italijanski novinarski kolega Bangulo.

Čeprav je šele julija praznoval polnoletnost pa v Kataloniji o Yamalu že nekaj časa govorijo z izbranimi besedami. "Moram priznati, da si nisem ogledal dovolj tekem, na katerih je igral Estevao. Mislim, da je trenutno Lamine Yamal eno stopničko nad Estevaom," meni Bernat Soler iz radia Catalunya, ki že dolga leta spremlja Blaugrano.

Yamal ne samo, da blesti na zelenici, nase tudi (prepogosto) opozori z "dosežki" v zasebnem življenju. V rumenem tisku se je že nekajkrat znašel zaradi burnega nočnega življenja, številni pa so se obregnili ob njegove, občasno, arogantne objave na družbenih omrežjih.

"Mislim, da je to značilno za novo generacijo. Vsi novinarji, ki pokrivamo šport, smo starejši od Lamina Yamala. Zato nam je težko razumeti, kako športniki kot Yamal, ali pa recimo Carlos Alcaraz, če omenimo še enega športnega velikana, upravljajo s svojim zasebnim življenjem v povezavi s profesionalnim športom. Mi starejši se moramo potruditi, da jih razumemo. Mislim, da se Lamine le zabava. Je šele 18-letni fant, medtem pa trdo gara z ekipo, trenira ... Moramo biti mirni, počakati, v Barceloni se veliko ljudi ukvarja z njim, tako da mislim, da ga moramo ostati potrpežljivi," žogo v primeru Yamal spušča Bernat.

Čeprav je Chelsea od odhoda dolgoletnega predsednika Romana Abramoviča nekoliko izgubil priključek z največjimi evropskimi klubi, so Londončani v zadnjih dveh sezonah povlekli nekaj odličnih potez. S tem se strinja tudi angleški novinar Rosser.

"Spremembe, ki jih je uvedel Chelsea so bile neverjetne. Povsem so spremenili način, kako klub posluje, odkar se je pred tremi leti zamenjalo lastništvo. Imajo zelo mlado ekipo, z jasnim ciljem, kaj želijo doseči. To so dokazali s tem, katere igralce so pripeljali in katere prodali. Imajo tudi zelo mladega trenerja Enza Maresco, ki je dobil priložnost kljub temu, da je pred tem klub (Leicester City) le sezono vodil v Championshipu (angleški drugi ligi, op. a.). Že tam je bil uspešen, zdaj pa že obirajo sadove dobrega dela, s tem da so osvojili klubsko svetovno prvenstvo."

Čeprav najstarejši igralec, na katerega Maresca redno računa, Tosin Adarabioyo šteje šele 28 let, so Lodončani v zadnjem letu že dokazali, da se lahko kosajo z najboljšimi moštvi na svetu. Če bodo to potrdili tudi na tekmi proti Barceloni, bi lahko bili priča novemu poglavju v zgodbi o evropskem rivalstvu, ki je v zadnjih dveh desetletjih močno zaznamoval evropski nogomet.