Velika zmaga, ob kateri je znova pokazal svojo majhnost

Če izvzamemo precej izenačene uvodne minute, je bil pokalni finale pred šest tisoč navijači v Stožicah povsem v znamenju celjskih nogometašev. Še bolj pa Alberta Riere. Najprej zato, ker mu je kot že tolikokrat prej uspelo skovati zmagovito taktiko in nadigrati nasprotnika, ki je le nekaj dni pred tem dobil medsebojni prvenstveni obračun.

A žal tudi zato, ker znova ni mogel iz svoje kože. Z vse prej kot gosposkim obnašanjem je še enkrat več razgalil svoje pomanjkljivosti, zaradi katerih se njegov trenerski življenjepis nikakor ne more primerjati z igralskim.

Rierov odnos s Koprom, kjer je odigral zadnje minute bogate igralske kariere, ima že precej dolgo brado. Zato je bilo pričakovati pester sredin finale. Španski strokovnjak se je ob vsakem golu svojih varovancev obračal proti klopi Kopra in VIP loži, kjer so bili klubski predstavniki, in jih provociral z raznoraznimi gestami. 

Po zadnjem žvižgu je, namesto da bi proslavil prestižno in predvsem zasluženo zmago, kot petelin krenil proti klopi kanarčkov, kjer mu seveda niso ostali dolžni. Koprski pomočnik Savo Pavičević ga je skušal brcniti, vsesplošni kaos pa so preprečili pripadniki varnostne službe. 

A to je bil šele začetek tretjega polčasa, ki za razliko od prvih dveh ne more biti v ponos slovenskemu nogometu. 

Ob podelitvi pokala se Riera za razliko od njegovih varovancev in sodelavcev ni ustavil pri predstavnikih nogometne zveze, da bi prevzel svojo medaljo. Verjetno zato, ker je že dolgo nezadovoljen z delom njenih sodnikov. Po prvenstvenem porazu s Koprom minuli vikend je dejal, da ni klovn in zato ne želi več biti del tega cirkusa. Zato naj bi bil pripravljen razdreti pogodbo s Celjem in klub zapustiti brez odpravnine.

Če poleti ne bo dobil boljše ponudbe, bo te besede zagotovo požrl. Tako kot je tiste, da v Sloveniji ne bo vodil drugega kluba kot Olimpije. Ali pa tiste po pokalnem finalu z Mariborom v sezoni 2022/2023, ko ni želel komentirati sodniških odločitev, češ da se z njihovim delom ne ukvarja. 

Za vrhunec sredinega dogajanja pa je Riera poskrbel na novinarski konferenci. Predstavnik za odnose z javnostmi v celjskem klubu je najprej prosil novinarje, da se pred vprašanjem predstavijo in navedejo svojega delodajalca, kar je v tujini uveljavljena praksa. Kar je sledilo, pa to zagotovo ni. 

Ko ga je novinar športnega časnika Ekipa vprašal, kako je videl tekmo, je Riera odvrnil, da na njegovo vprašanje ne bo odgovoril. Da na vprašanja Ekipe ne bo odgovarjal, je pompozno napovedal že po domači tekmi s Fiorentino. Razburila so ga poročanja, da naj bi se že dogovarjal z zagrebškim Dinamom.

Kot naslednji izmed novinarjev je poskušal naš Jan Lukač. Vprašal je, ali odlično finalno predstavo, v kateri so Celjani unovčili izkušnje iz dolge evropske poti, vidi kot diplomo celotne sezone.

"Tako to počnejo v Evropi. Ime in naziv medija, ker imam pravico odgovarjati tistim, ki si to zaslužijo. In vi imate pravico pisati, kar želite. Odslej me boste razumeli," je Riera dal vedeti, da na novinarsko konferenco ni prišel, da bi govoril o odlični predstavi svojih varovancev, ki bi si to nedvomno zaslužili.

"Pišete lahko, kar želite. Sra*** (v angleščini: bullshit)," je nato zabrusil novinarju, ki je neuspešno postavil prvo vprašanje. Sledila je še bolj bizarna izmenjava. Riera mu je očital, da časopis, za katerega dela, le kopira novice ostalih (v angleščini: "copy paste newspaper"). Ta mu je odvrnil, da kot trener kopira ostale (v angleščini: "copy paste coach"). 

Nato je trener Celja dejal, da na vprašanja ne bo odgovarjal, dokler že večkrat omenjeni novinar ne bo zapustil sobe. Slednji tega pričakovano ni storil in Riera je jezno odvihral z novinarske konference, še preden bi ga njegovi varovanci lahko tradicionalno polili s šampanjcem. 

Taktične izjemnosti in motivacijskih prijemov mu ne gre oporekati. Navsezadnje je letos kot prvi v zgodovini pripeljal slovenski klub v četrtfinale evropskega tekmovanja, pri čemer so se še poleti razglašeni Celjani povsem enakovredno kosali z nekajkrat bogatejšimi tekmeci iz najmočnejših evropskih lig. 

Riera se je ob prihodu v Slovenijo rad predstavljal kot mesija, ki naj bi naš nogomet potegnil iz anonimnosti in nas (nogometaše, trenerje in očitno tudi novinarje) naučil prijemov, ki velike delajo velike in s katerimi se je spoznal kot nogometaš Liverpoola, Olympiakosa, Galatasaraya. 

Realnost pa je pogosto ravno obratna. Njegovo obnašanje je daleč pod nivojem, ki si ga zasluži slovenski nogomet. Naj gre za obrekovanje taktike nasprotnega trenerja, komentiranje sodniškega dela ali napade na novinarje. Riera se bo moral za svoje dobro prej ali slej zavedati, da je trenersko delo veliko več kot le 90 minut, ki jih vsak konec tedna odigrajo njegovi varovanci. 

Če ne, bo ostal omejen na okolje, ki mu takšen odnos trenutno še dopušča.