Kantrida, ki ni nikoli zares odšla: večer, ko se je Rijeka vrnila domov

Tokrat ni šlo zgolj za prijateljsko tekmo. Šlo je za vrnitev domov. Kantrida je bila odprta leta 1913, na prostoru nekdanjega kamnoloma, ki so ga športniki uredili v nogometno igrišče. Od takrat se je okoli nje spreminjalo skoraj vse države, imena klubov, generacije igralcev in podoba mesta. Stene in morje pa so ostali. Prav zaradi svoje nenavadne lege je Kantrida nekaj posebnega tudi v svetovnem merilu. Igrišče je stisnjeno med Jadransko morje in mogočne skalne stene. Stadion je zato skozi desetletja postal ena najbolj prepoznavnih športnih podob Reke.

Na Kantridi so igrali številni veliki klubi. Gostovali so Juventus, Roma, Inter in Real Madrid, svoje tekme pa je tukaj igrala tudi hrvaška reprezentanca. Za navijače Rijeke pa imajo največjo težo spomini na njihove lastne junake. Prav tukaj je Rijeka doživljala svoje velike evropske večere. Eden najbolj nepozabnih se je zgodil leta 1984, ko je Rijeka na Kantridi premagala sloviti Real Madrid s 3:1. Toda Kantrida ni bila pomembna samo zaradi velikih tekem. Bila je prostor, kjer so odraščale generacije navijačev. Mnogi so na tribune prihajali s starši, ti pa že prej s svojimi starši. Zato je Kantrida za številne Rečane bolj družinski spomin kot pa zgolj nogometni stadion.

Rijeka je v soboto znova stopila na zelenico stadiona, ki je bil več desetletij njen dom. Klub je sam večer opisal kot vrnitev pod svoje znamenite stene, na tribunah pa so se zbrale generacije navijačev – tudi tisti najmlajši, ki so Kantrido morda prvič doživeli v živo, čeprav so o njej poslušali od svojih staršev in starih staršev. Na tribunah se je zbralo več kot sedem tisoč gledalcev, kar je za večer, ki je imel predvsem simbolni pomen, pokazalo, koliko Kantrida še vedno pomeni mestu. Pred tekmo je Kantrida dobila tudi nov grafit, posvečen Rijeki. Na vzhodni tribuni so upodobljeni stadion pod skalami, zahodna tribuna Armade ter slavje Damira Kreilacha in Ivana Močinića po zadetku proti Dinamu.

Damir Kreilach je na Kantridi zaključil svojo profesionalno igralsko pot. Posebnost večera je bila, da je nastopil za oba kluba, ki sta zaznamovala njegovo kariero – za Rijeko in Union Berlin. Za Rijeko je zbral 135 nastopov, za Union Berlin pa 157. Ko se je znova pojavil na igrišču v dresu Rijeke, ga je Kantrida pospremila z ovacijami. To je bil eden tistih trenutkov, ko nogomet preseže rezultat. Kajti Kantrida je preživela generacije igralcev. 

Na njenem igrišču so igrali velikani svetovnega nogometa, po njenih tribunah pa so odraščali običajni ljudje, ki so stadion vzeli za svojega. In zato je bila sobotna noč pomembna. Kantrida se ni vrnila zato, ker bi potrebovala še eno tekmo. Vrnila se je zato, ker je Reka potrebovala svoj spomin. Med morjem in skalami je tako za nekaj ur znova zaživelo tisto, kar je bilo nekoč samoumevno: Rijeka je igrala na Kantridi, Armada je pela, tribune so bile polne, pod stenami pa je bilo mogoče začutiti, zakaj temu stadionu pravijo kultni.