Drugo sezono zapored bo Maribor ostal brez lovorike. Kaj je šlo narobe? 

Ljudje v Mariboru so vajeni, da klub vsako leto osvaja lovorike. Zadnji dve sezoni nam res nekaj ni šlo. Mislim, da je to povezano tudi s preobrazbo ekipe, ki se je zelo spremenila. Veliko je bilo prihodov in odhodov, zato smo se lovili. Ampak mislim, da se je situacija zdaj stabilizirala. Iz takšnih sezon, kot sta bili zadnji dve, se lahko ogromno naučimo. 

Kaj konkretno? 

Vsak nogometaš ve, kje dela dobre stvari in kje dela napake. Za napake nočeš, da se ponavljajo, ker je občutek res neprijeten. Več kot je bilo napak, več je bilo slabih občutkov in porazov. Normalno je, da si tega nihče ni želel. Sploh kot Mariborčanu in navijaču Maribora ti je v takih trenutkih res težko. Ko sem prišel v klub, sem si vse skupaj predstavljal čisto drugače, ampak na srečo je to težko obdobje za nami. 

Oktobra je Ante Šimundža zamenjal Damirja Krznarja. Kaj se je spremenilo, da pod novim trenerjem prejemate manj zadetkov?

Z razlogom je eden najboljših trenerjev. Zna spojiti napad in obrambo. Dela se za ekipo, ne za posameznika. To je največji plus, ki ga je Maribor potreboval. Da je prišlo do reda in discipline. Da se vsak posameznik zaveda, da, kar je bilo, ni dovolj dobro za takšen klub, kot je Maribor. Da se na vsakem treningu dela maksimalno. Na vsako malenkost se daje poudarek. Iz treninga v trening je bilo videti, da je to bolj podobno ekipi kot prej. 

Statistika Svena Šoštariča Kariča v tej sezoni prve lige

Da se dela za ekipo, ne posameznika, se lepo vidi pri Josipu Iličiću. Zdi se, da se kot ekipa ne zanašate več toliko na njegove individualne poteze, pa je kljub temu močno dvignil nivo svoje igre. 

Mislim, da je nekaj več. Z razlogom je takrat kandidiral za zlato žogo. Res je neverjeten igralec. Ko ima žogo v nogah, ga je čudovito gledati. Če se mu da možnosti, vedno izbere pravo. Veliko je pridobil na želji in samozavesti. Še vedno želi pokazati, da ni prišel sem samo zaključit kariero. Mariboru želi vrniti, kar je klub dal njemu. Odkar je prišel Ante Šimundža, se je tudi on dvignil na drug nivo. Vsak na igrišču točno ve, kaj mora delati. Vsak ve, zakaj je na igrišču. Jojo je tam, da asisitira in dosega gole. Od njega se ne pričakuje več, da bo 'klizal' pred našim kazenskim prostorom, vzel žogo, predriblal celotno ekipo in dal gol.

Na zadnjih tekmah v osrčju obrambe sodelujete z Lanom Vidmarjem, ki je pozimi prišel iz drugoligaša Bistrice. Kako ste se ujela na grišču?

Priznam, da ga pred prihodom v Mariborom nisem poznal. Takoj, ko je prišel, je bil zelo komunikativen. Lažje mu je bilo, ker ima rad Maribor in ve, kaj vse se okoli kluba dogaja. Veliko je odnesel od napotkov starejših igralcev. Vidi se njegova želja pri igranju za Maribor in to, da nadgradi svojo igro. Ko sva začela igrati skupaj in se več družiti, nama je bilo hitro lažje. Več ko igraš skupaj, lažje ti je. 

Incidenta v Murski Soboti ne bomo pogrevali, a vendar. Zdi se, da je kazen, ki je sledila, povezala celotno mesto. Vas je povezala tudi znotraj garderobe?

Ja. Mislim, da ne bi bil velik problem, če bi klub dobil finančno kazen. A so brez nekega razloga kaznovali nas, igralce, ki pri tem nismo imeli nič. Mi smo vodili, imeli vse pod nadzorom, potem pa izgubili 0:3, čeprav Mura ni pokazala absolutno nič. Izgubili smo tri točke, ki ti lahko na koncu pomenijo veliko. Lahko ti pomenijo drugo mesto na lestvici. Kot igralci smo bili oškodovani.

Kako ste doživeli tekmi z Radomljami in Muro? Spominjale so na tiste iz koronskih časov ...

Po eni strani smo bili tega navajeni, ker smo v času korone igrali pred praznimi tribunami, a seveda se je na to težko povsem privaditi, ker je vedno lepo imeti podporo. Počutili smo se, kot da gre za prijateljski tekmi. Vedno je lepše igrati s podporo, naj si bodo to bližnji ali pa navijači. Bilo je drugače. 

Vas je presenetilo, koliko ljudi se je zbralo na južni ploščadi? Verjetno je to tudi dober vir motivacije?

Za tekmo z Radomljami sem najprej mislil, da jih bo manj, ker je bil napovedan dež. Ko smo se jim prišli zahvalit po tekmi, smo videli, da jih je bilo vsaj okoli tisoč. Vsi smo jim zelo hvaležni, da so prišli v takšnem številu. Kot nogometašu ti to da motivacijo, ker veš, da imaš nekoga, ki te podpira v dobrem in slabem. Daje ti tudi pritisk, da moraš igrati dobro. Če tega nimaš, je samo tisti pritisk od znotraj, ki pa je drugačen. 

Pred prihodom v Maribor ste igrali za Domžale, ki ne slovijo ravno po glasnih in zvestih navijačih. Je bil morda tudi to razlog, da klub v sezonah, ko je imel zares kakovostno zasedbo, ni posegel še višje? 

Lepo je, ko ljudje pridejo in navijajo, ne glede na sonce, sneg ali dež. Škoda, da v Sloveniji razen Maribora – zdaj se Celje prebuja, pa Olimpija, kjer navijači pridejo na večje tekme – ni klubov z resnejšo podporo. S strani navijačev bi moralo biti bolje. Mi, nogometaši, si želimo pritiska, da potem lahko pokažeš, ali si ali nisi. Če te pride gledat 20 ljudi in ti nihče niti ne "j*** mater", je brez zveze igrati. Počutiš se, kot da igraš v mladinski ligi. 

Kako pritisk navijačev doživljate v Mariboru? V preteklosti se je dogajalo, da so Viole, ko ni šlo po željah, obiskovale tudi treninge. Dodatna motivacija ali breme? 

Navijači vlagajo svoj prosti čas, denar in voljo, da pridejo in nam pomagajo, da igramo bolje. Če jim ne vračamo z rezultati in dobrimi igrami, je normalno, da bo sledil odziv. Lahko razumemo njihove frustracije, ko nekaj ne gre. Na srečo se mi to (prihod navijačev na trening, op. a.) še ni zgodilo, a mislim, da je takšen pritisk dober. Seveda pa je odvisno od vsakega posameznika, ali bo to dojel kot slabo ali dobro. 

Kar se pritiska tiče, se nobena tekma v domačem prvenstvu ne more primerjati z večnim derbijem. Že odštevate dneve do srede?

Normalno. Derbi je z razlogom največja tekma v sezoni – zaradi navijačev in evforije, ki vlada med, pred in po tekmi. Takšne tekme je poleg evropskih najlepše igrati, ker so polne energije in emocij. 

Veliko igralcev pravi, da je teden pred derbijem drugačen od ostalih. Je iz tega vidika dobro, da je derbi že med tednom, ali bi si želeli, da bi to pričakovanje trajalo dlje? 

Derbi prinaša enako število točk kot vsaka druga tekma, ampak čuti se drugačna napetost. V Mariboru se res čuti posebna podpora. Čuti se, da je to nekaj več, da ne gre za običajno tekmo. In to je lahko samo dodatna motivacija.

Imate najlepši spomin na derbije z Olimpijo?

Zadnja tekma v Ljudskem vrtu. Ko smo odigrali vrhunsko in totalno razbili Olimpijo. Vse se je poklopilo. 

Če bi vas postavili v vlogo športnega direktorja in bi imeli neomejen proračun. Koga iz prve lige bi najprej pripeljali?

Če sem iskren, v tem trenutku sploh ne vem, če bi koga vzel, glede na našo ekipo, kako smo se povezali in kako dopolnjujemo drug drugega. Imamo vse, kar ekipa potrebuje. 

Naj tako vprašam, kateri nogometaš iz prve lige se vam je v spomin vtisnil kot najzahtevnejši nasprotnik?

To bo zanimivo, ampak rekel bi, da Mustafa Nukić. Še preden je prišel v Olimpijo, ko je igral za Bravo, je bil vedno neugoden. Zna priti po žogo, jo zadržati, zna steči v globino. Razume nogomet. Proti njemu mi je bilo najtežje, ker res nisem vedel, kaj namerava – ali bo prišel po žogo ali bo napadel globino. 

Vas je presenetilo, kako zlahka so ga odslovili pri Olimpiji? 

Ja. Sicer ne vem, kaj je bilo znotraj ekipe in kluba, ampak je fantastičen igralec. Če takšnega igralca kar odsloviš, nekaj ni v redu. Na srečo pri nas ni takšnih situacij. Mislim, da bi jim lahko zelo pomagal, ker kvaliteto vsekakor ima. 

Koliko resnice je bilo v tem, da ste bili pozimi blizu odhoda iz Maribora, a je selitev padla v vodo, ker je klub prodal Maxa Watsona? 

Iskreno povedano, ne vem. To se bolj tiče mojega zastopnika in kluba. Jaz lahko na te stvari vplivam samo s svojimi predstavami. Če bom igral dobro, me bodo po vsej verjetnosti opazili. Če se bo na koncu kar koli uresničilo, bom verjetno zadnji, ki bom izvedel za te stvari. Nočem, da se moja glava obremenjuje s tem, kdo me gleda, ker lahko to samo negativno vpliva na mojo igro.

Cilj pa verjetno ostaja vrnitev v tujino?

Normalno. Vsak se želi preizkusiti na višjem nivoju. Morda enkrat celo na najvišjem. Na treningih in tekmah dajem vse, da bi bil bolj viden. A dokler ekipa ne osvaja lovorik in beleži vidni rezultatov, si lahko zaman dober. Zato so pomembne vse male tekme, vse male zmage. Da se potem po koncu sezone pokažeš v Evropi, kjer so nasprotniki močnejši  in te gleda več ljudi. 

Že kot najstnik ste tujino izkusili v dresu angleškega Derby Countyja. Kaj je šlo narobe, da se na Otoku niste obdržali dlje? 

Ne bi rekel, da je šlo kaj narobe. Mislim, da sta dve leti in pol v Angliji bili neverjetni iz vidika učenja o nogometu. Sploh na tako visokem nivoju. Takrat je bil Derby klub za v Premier ligo, vse so vložili v to. Videlo se je, da celotno mesto živi za to. Potem pa se mi je iztekla pogodba, klical me je Simon Rožman in mi ponudil članske minute v Domžalah. To me je prepričalo, da se vrnem nazaj in v Angliji ne ostanem dlje. 

V klubu ste bili sočasno s Timijem Maxom Elšnikom. Njega so posojali k nižjeligašem, da je dobival članske izkušnje, vi ste večinoma igrali za ekipo U23 v Premier ligi B. Bi si zdaj želeli, da bi bilo drugače? 

Ko gledam iz svojega vidika kot branilec, mi ni žal. U23 liga je bila liga mladih iz največjih klubov. Igrali smo v prvi diviziji, v kateri so bili vsi največji klubi. Za ekipe so lahko igrali tudi trije člani, ki so se vračali po poškodbah ali niso dobili dovolj minut v prvi ekipi. Kot branilcu mi je to ustrezalo, ker so to bili večinoma napadalci, ki so iskali strelsko formo. V času svojega razvoja sem igral proti kakovostnim nogometašem. Timi je šel v angleški, moški nogomet, ko se veliko igra na preskok igro. Tam štejejo samo točke. Oboje je po eni strani dobro, ampak meni se je kot branilcu zdelo morda celo bolje, da sem igral v Premier ligi B.

Zagotovo ste bili in ste še deležni primerjav z očetom. Privilegij ali breme? 

Oboje. Sploh na začetku je bilo bolj kot privilegij, češ tvoj oče je osvojil to, igral tam. Seveda si vesel, ko slišiš te stvari. Potem ko sem odraščal, so se med nama vedno bolj začele delati primerjave. Čeprav nisva enaka tipa igralca, se še vedno delajo primerjave, ampak naučiš se živeti s tem. Mislim, da je to name pozitivno vplivalo, ker dobiš s tem trdo kožo. 

Verjetno vam še daje nasvete, kaj in kje se izboljšati. Se kdaj sporečeta, če se denimo ne strinjate z njegovim videnjem? 

V mlajših selekcijah je bilo tako. Zdaj pa se mi zdi, da bolj objektivno gleda moje tekme. Zdaj, če se zgodi kaj takega, pogledava video posnetke in se večinoma strinjava. Ne vem, zakaj je tako, ampak zdaj je strinjanje veliko bolj pogosto kot nestrinjanje. 

Z očetom vas povezuje tudi to, da sta oba igrala za reprezentanco. On je zbral kar 64 nastopov, vi ste člansko reprezentanco okusili na prijateljski tekmi z Gibraltarjem leta 2021. Kako je bilo spremljati nekdanje soigralce ob uvrstitvi na Euro?

Normalno sem bil vesel za vsakega od njih, ker so to moji prijatelji. Pa tudi zame kot Slovenca je bilo neverjetno, kaj se je zgodilo. Bi pa bil še bolj vesel, če bi bil zraven. Ampak verjamem, da se lahko sčasoma z dobrimi igrami to spremeni.

Verjetno sta Elšnik in Žan Karničnik odlična motivacija za vse ostale nogometaše iz prve lige. V preteklosti se ni pogosto dogajalo, da bi bili igralci iz domačega prvenstva nosilci reprezentance.

Se strinjam. Se pa vidi, da sta oba zelo kvalitetna igralca. Vidi se, da tudi selektor spremlja slovensko ligo. Kot pravim, vedno je nekdo, ki te gleda iz takšnih ali drugačnih razlogov. Verjamem, da če bom dobro igral in bomo z Mariborom dosegali dobre rezultate, sem lahko spet del reprezentance. 

Zraven ste bili tudi januarja, ko je tako imenovana reprezentanca B gostovala v ZDA, a priložnosti za igro niste dobili. Kako gledate na koncept reprezentance B?

Mislim, da je to dobra motivacija predvsem za mlajše igralce, ki mislijo, da ne bodo nikoli prišli v reprezentanco. Da ti dodatno samozavest, ki vedno dobro vpliva na tvoje predstave, pa tudi status v klubu. Gospod Kek nam je na prvem sestanku rekel, da to ni reprezentanca B, ampak reprezentanca igralcev, ki so trenutno na voljo. Nima rad tega, da jo omenjamo kot reprezentanco B. In s tem bi se strinjal.

Se je vpoklic za tekmo z ZDA razlikoval s tistim prvim pred tremi leti? Zdaj ste večino igralcev poznali, ker je bila zasedba skoraj v celoti sestavljena iz nogometašev prve lige.

Ni bilo razlike. Ko dobiš vabilo, je težko opisati občutek, da lahko greš in predstavljaš svojo državo na najvišjem nivoju. Samo vesel si lahko, tudi če ne zaigraš, ker to je lahko zgolj dobro zate. Igrati za reprezentanco je vedno v ponos. 

Za konec še vaša napoved, kako daleč lahko Slovenija poseže na Euru? 

Ne maram dajati napovedi. Verjamem, da lahko dosežemo veliko. Kot navijač si želim, da bi šli čim dlje. Ampak malo moramo biti realni.