Katarski začetek konca

Vseeno ostajam optimist, zato upam, da bomo vendarle bolj uživali v predstavah nogometnih virtuozov in se manj ukvarjali z vsemi nečednostmi, da ne uporabim kakšnega bolj grobega izraza, čeprav bi ga moral, ki so spremljali priprave na dogodek. Predvsem pa verjetno nisem edini, ki gojim takšne želje, čeprav tokratnega SP najbrž ne bomo nikoli pozabili prav zaradi nenogometnih dogodkov.

Konec kritik, zgražanj, obtožb ...

Začenja se obdobje nogometnih spektaklov, hkrati pa tudi zadnji mesec, ko bomo poslušali in brali o mnogih nepravilnostih, ki so zaznamovali SP. Čez dober mesec se nihče več ne bo obregnil ob izbor prizorišča, vse manj jih bo ogorčenih zaradi smrti številnih delavcev na gradbiščih, le redki bodo opozarjali na mizerna plačila novodobnih sužnjev, ki garajo v nevzdržnih razmerah. V Katarju in še kje pa bodo ljudje še naprej umirali na delu, točili znoj v peklenski vročini in za opravljeno prejemali mezde. Daleč od oči javnosti ... Nogomet tokrat ni opravil svojega poslanstva. Žal je tako že vrsto let. 

Ko je v 90. letih umirala nogometna romantika, so nastajali zametki sodobnega žogobrca, v katerem so v ospredju rekordna plačila, v ozadju pa domiselne podaje, zadetki, predrznost, bojevitost. Zaradi sodobnih trendov se je spremenila tudi struktura navijačev, vzdušje na stadionih. Vsa čast izjemam, ampak prevladuje turizem, odločilna je kupna moč in ne več srčnost, predanost klubom in reprezentancam. To naj bi bilo posebej izrazito v naslednjem mesecu. Ampak komu mar? Če so v Katarju izpeljali rokometni SP in zdaj še nogometnega, nas nič več ne more presenetiti. Ne bi se čudil, če bi se domislili, da bodo organizatorji smučarskega SP. Toda to bi povzročilo ogorčenje le med peščico Evropejcev, na čelu s Slovenci.

Konec velikega rivalstva

V poplavi novosti, ki so spreminjale nogomet, je tudi veliko rivalstvo med največjima zadnjega desetletja in pol. Bržkone se bosta zadnjič na največjem tekmovanju predstavila Lionel Messi in Cristiano Ronaldo. Vsaj s ključno vlogo na igrišču ... Sicer se je bistveno več govorilo o njuni tekmovalnosti v dresih Barcelone in madridskega Reala, a sredi prejšnjega desetletja vse hitreje razvijajoči se in novi mediji so na prestižni boj spomnili tudi pred reprezentančnimi tekmami. Prav mediji so povzdignili rivalstvo Argentinca in Portugalca nad klubsko. Novodobni ljubitelji nogometa oziroma 'navijači' so jim sledili in zmago kluba na derbijih v La ligi označili kar kot uspeh enega ali drugega. Na srečo se nista tako pogosto srečevala z reprezentancama ...

Smo pa videli, kako hitro je merjenje moči, spretnosti, inovativnosti, domiselnosti, znanja in še marsičesa splahnelo, ko sta zapustila Španijo. Torej najbrž lahko trdim, da je bil njun odnos tudi nekoliko umetno učvrščen, medijsko preveč izpostavljen. Danes, ko smo v pričakovanju največjega športnega dogodka, se o Leu in Crisu ne govori več s takšnim zanosom kot pred štirimi leti. Še vedno pa ugibamo: ali bo ob koncu kariere komu vendarle uspelo dvigniti najprestižnejšo lovoriko?

Oba sta v igri padla, a bo Portugalec na igrišču še poslednjič v številnih pogledih ostal zvest svojim načelom. Ekipa se mu bo morala podrediti, bo osrednja figura svoje reprezentance, soigralci bodo deležni kritik, kar bomo gledalci zlahka opazili. Bolj skrito in prefinjeno bo vse zgoraj našteto počel Argentinec – v garderobi, izza objektivov. Prav zaradi njiju se je skrito očem javnosti dogajalo še precej zanimivega, a prezrtega, tudi kariera kakšnega nogometaša se zato ni nadaljevala v pričakovani smeri.

Konec kraljev iz Madrida

Zlasti zaradi vloge Cristiana Ronalda v madridskem Realu je trpel Karim Benzema. V Portugalčevi senci je garal in blestel Luka Modrić. Francoz in Hrvat sta edina, ki sta v zadnjih petnajstih letih v izboru za Zlato žogo zasenčila Cristiana Ronalda in Lionela Messija. Bržčas je tudi zanju tokratni SP zaključni in posledično zadnja priložnost, da se oddolžita za leta 'umikanja' na klubskem prizorišču.

Kar se reprezentanc tiče, se je o njiju vendarle govorilo več. O vezistu zaradi izjemnih predstav in ruskega podviga, o napadalcu – žal – tudi, ali predvsem, zaradi afer(e). Toda 'Benz' je nazaj in bo spet ena izmed dveh udarnih igel v francoskem napadu. Zato so 'galski petelini' ponovno v najožjem krogu favoritov za zmago. Seveda tudi zaradi vseh ostalih, ki tvorijo izjemno čvrsto in disciplinirano, a hkrati igrivo, hitro in spretno reprezentanco.

Na Modrićeve 'ognjene' pred štirimi leti ni računal nihče. Neupravičeno so jih zapostavljali. Tokrat je vse drugače. Ampak morda na naše sosede celo preveč opozarjajo. Čeprav le redko opazimo padec v njegovi igri, pa ne gre prezreti, da je hrvaški kapetan 4 leta starejši, malenkost počasnejši, z nekaj manj sape in kakšno nenatančno podajo (pre)več. Ker ostaja osrednja figura v igri 'kockastih', bi bil njihov nov podvig presenečenje.

Kakorkoli: Karim Benzema in Luka Modrić bosta v Katarju najverjetneje rekla zadnje težke oziroma pomembne besede na velikih reprezentančnih zborih. Če bosta zdrava, sem prepričan, da ne bosta razočarala. Na igrišču!

Konec sistema

Z velikim finalom sredi prihodnjega meseca se bo zaključila še ena zgodba – SP z 32 reprezentancami. V Kanadi, ZDA in Mehiki jih bo kar 16 več! Trenutni sistem je bil uveljavljen, upam si trditi, da tudi priljubljen in najprimernejši, ljubitelji nogometa smo ga vzeli za svojega. A odgovorni v krovnih športnih organizacijah nenehno težijo k novostim, ki niso nujno izboljšave.

Že res, da bodo imele odslej možnost za preboj na največji dogodek tudi manj uveljavljene, manj uspešne reprezentance, a se zastavlja vprašanje, ali ne bo to skazilo celotne slike o tako eminentni prireditvi, ki bo morda proti koncu že izgubljala blišč. Sicer ne v polfinalu in finalu, v vmesni fazi med začetno in končno pa skoraj zagotovo. Toda ob (pre)mnogih novostih se bomo morali sprijazniti tudi s polemično, ki med drugim prinaša tudi zadrego o prizoriščih, ki sledijo v prihodnjih desetletjih.

Države, ki lahko samostojno pripravijo SP z 48 udeleženci, kar pomeni toliko več predstavnikov medijev, navijačev in tako naprej, ter so za nameček še kolikor toliko dosegljive, dostopne in privlačne za ciljno občinstvo, so zelo redke izjeme. Vsaj nogometne. A čez mnogo let verjetno tudi nov izbor Katarja ali – denimo – Kitajske, Avstralije, Rusije ... ne bo več dvignil toliko prahu kot SP, ki je pred vrati.