KOMENTAR: Tvegati ne upa ali ne želi nihče. Izjema je le ena: nogomet!

Zmrazi me, ko berem, slišim, vidim ... Nepovezane besedne zveze in skoraj hripavo jokajoče glasove, blede, prestrašene obraze, ki se zgražajo nad idejo nekoga, da bi se morda veljalo zazreti v mesece, ki sledijo trenutnemu položaju. Ni pomembno, ali gre za drugi val epidemije, preslabo prekuženost, morda kaj tretjega, pač nekaj, kar nam utegne zagotovo do prihajajoče jeseni, realno pa do jeseni leta 2021, kakor opozarjajo strokovnjaki, narekovati ritem življenja. Celo nič čudnega ne bi bilo, če bi v izolaciji – takšni ali drugačni – živeli do konca naših ’korona’ dni. Toda, mar ne bi smeli vsaj upati na skorajšnji povratek življenja vključno z grenkobami porazov, ki bi jih odslej prenesli precej lažje kot še pred kakšnim mesecem ali dvema?

Zgodovina nas uči, da je bilo mogoče s pomočjo ali zavoljo športa v preteklosti že prebroditi prenekatero krizno situacijo. Zakaj ne bi bilo podobno tudi tokrat? Toda kako in kje začeti? Tvegati ne upa ali ne želi nihče. Izjema je le ena: nogomet! V vseh ostalih panogah so bolj previdni, nogomet pa mora vnovič upravičiti vodilno vlogo med vsemi športnimi panogami in zato, pa tudi zaradi denarja, da ne bo pomote, odgovorni nenehno premlevajo, katere so najboljše oziroma najustreznejše inačice za izpeljavo začetih tekmovanj. Najbolj nestrpni so Angleži in Italijani.

Seveda se bodo spet našli mnogi, ki bi me uvrstili v kakšno marginalno skupino in mi očitali, da je razmišljanje o športu oziroma športnih dogodkih trenutno celo sprevrženo dejanje. Kako si kaj takšnega sploh drznem v obdobju, ko je treba paziti izrecno na zdravje in vse ostalo pustiti ob strani!? Da tako nepomembne zadeve pa res ne sodijo v čas, ko iz ure v uro s strahom čakamo, kaj nas bo doletelo. Ampak morda velja tudi v takšnih mučnih trenutkih zreti v prihodnost in hkrati vsaj poskušati opraviti kanček svojega dela ali poslanstva.

Naj se vrnem k začetemu: hiteti z izvedbo tekem ne želi nihče, toda bolj kot med predstavniki ostalih športnih zvrsti se v nogometnih krogih tehtno, preudarno, v sodelovanju z zdravstveno stroko in oblastmi pripravljajo, da zaženejo kolesje. Ne le nogometno, življenjsko kolesje. Kajti če ne prej, smo šele to pomlad spoznali, koliko nam v življenju pomenijo stvari, ki smo jih še v začetku leta jemali kot samoumevne, morda nepomembne. Sprva je vsa športna srenja z nogometaši na čelu opozarjala na previdnost, prispevala k propagandi ukrepov za omejitev novega virusa, bila, kot tolikokrat prej, zgled mladini in vsem ostalim, da smo s skupnimi močmi sposobni prebroditi nastali neprijeten položaj. Pa vendar se po vseh teh tednih mnogi že nekoliko manj sramežljivo sprašujej(m)o, ali bo kmalu napočil čas, ko bodo vsaj nekatera športna prizorišča oživela, pa tudi če brez gledalcev. Če se bo to zgodilo v kateri izmed panog, ki ni v soju žarometov, se prav veliko ne bo spremenilo, zato je naše edino upanje – nogomet! 

Prepričan sem, da odgovorni prav nikogar ne bodo silili, da bi se izpostavljal nevarnostim, a hkrati trdim, da bodo imeli le redki novodobni gladiatorji, umetniki ali cirkusanti, kakor vam je ljubše, pomisleke, da bi se vrnili na nogometne zelenice, čeprav je po uradnih podatkih Svetovne zdravstvene organizacije in ustreznih služb pri državnih oblasteh na zemeljski obli že 0,03 % prebivalstva okuženega s koronavirusom! Na naši celini, kjer je žarišče pandemije, pa je podatek še bolj zaskrbljujoč – 0,15 % vseh Evropejcev se je soočilo z grenkobo nove bolezni ... Predvsem zato so v nacionalnih in krovni nogometni organizaciji odločeni, da pošljejo v svet spodbudna sporočila, a istočasno morajo biti, zavedajoč se svojega vpliva in ugleda, previdni in preudarni pri sprejemanju odločitev oziroma tehtanju možnosti, da bi spet zakotalili žogo. Da si ne nakopljejo še hujšega gneva nenaklonjenega dela širše javnosti, ki se spominja zgolj nogometnih afer, na čelu z netenjem oziroma napovedmi vojn, ki se zgraža ob višinah odškodnin in zaslužkih nogometašev ter krivi organizatorje tekem za izpade huliganov, ki so po njegovem prepričanju reprezentančni vzorec povprečnega ljubitelja najpomembnejše postranske stvari na svetu, pozablja pa vse dobro, kar je najbolj priljubljen šport storil za marsikoga, ki je potreboval takšno ali drugačno pomoč. In si tudi zatiska oči pred dejstvom, da je z nogometom povezanih toliko gospodarskih panog, toliko močnih multinacionalk in seveda mnogih manjših podjetij, temu primerna količina denarja ter – kar je ne nazadnje najpomembneje – toliko ljudi, ki so odvisni od poslov povezanih z nogometom ... Če nam je res mar za zdravje prej omenjenih, za naše zdravje, potem je skrajni čas, da zaupamo vodilnim možem nacionalnih zvez na čelu z Uefo, ki išče čim prejšnje in najbolj realne rešitve, prave modele, da nadaljuje z začetimi tekmovanji.

Nogomet ima spet pomembno nalogo in odgovornost, da usmeri življenje v ustaljene tirnice. Je namreč paradni konj športa, gonilna sila, lokomotiva športne kompozicije. Ko mu bo uspelo, bodo sledili ostali, ne smemo pa pozabiti – da ne bo spet kdo ocenil razmišljanja kot ozko usmerjenega – kaj vse bi to potegnilo za seboj.

Skrajni čas je za poglobljen razmislek o začetku novega obdobja 'koronakrize' v športu. Seveda bodo imele ključno besedo politične in ostale eminence, zato sem optimist, saj so vendar prav oni na vrhu piramide vseh naših učiteljev in svetovalcev, ki so nas vrsto desetletij opozarjali, kako zdrava da je telesna kultura za slehernega posameznika. Otroci, ki so, kot tako radi poudarjam(j)o, naša prihodnost, potrebujejo vzornike, zglede, ki vlečejo, da se bodo tudi sami ukvarjali s športom, zato jih morajo čim prej videti na delu, da se bodo imeli po kom zgledovati in bodo spet z veseljem 'migali'. In bodo zdravi. Zdrav človek, pregovorno z dobrim imunskim sistemom, pa je še kako dragocen za družbo. Kot takšen je manj podvržen boleznim ter predstavlja manjše breme za zdravstveni sistem. Če sem si pravilno tolmačil sporočila zadnji mesec dni ... ko nam je bolj kot kdajkoli prej jasno, da je zdravje naše največje bogastvo!