Konec italijanskega nogometnega cirkusa? Mancini in Ranieri nova obraza

Italijanska nogometna javnost že več kot desetletje živi v peklu. Azzurri so na svetovnem prvenstvu, ki so ga v zgodovini osvojili že štirikrat, nazadnje igrali leta 2014, ko smo pospremili enega najmanj pričakovanih razpletov skupinskega dela v zgodovini mundialov. Prvo mesto je zasedla Kostarika, točko manj je osvojil Urugvaj, brez napredovanja v izločilne boje pa sta ostali Italija in Anglija.

Naši zahodni sosedje so bili po zgodnjem slovesu od Brazilije pričakovano razočarani, vsekakor pa niso pričakovali, da bo to do tega dne njihov zadnji nastop na turnirju vseh turnirjev. Vozovnico za prvenstvo v Rusiji jim je odvzela Švedska, pred štirimi leti je za veliko presenečenje v dodatnih kvalifikacijah poskrbela Severna Makedonija, podoben šok pa smo videli letos, ko se je prek njih na mundial uvrstila Bosna in Hercegovina.

Po tretjem zaporednem kvalifikacijskem debaklu je italijanski minister za šport in mladino Andrea Abodi napovedal korenite spremembe in odstopili so predsednik zveze Gabriele Gravina, vodja delegacije Gianluigi Buffon in selektor Gennaro Gattuso. Pred mesecem dni je novi predsednik italijanske nogometne zveze postal Giovanni Malago in tri tedne po svojem prihodu naredil prvo veliko in odmevno kadrovsko potezo.

Italijanska nogometna zveza je na ta dan sporočila, da je novi tehnični direktor reprezentance postal legendarni branilec Paolo Maldini. Njegov prihod je v italijansko nogometno javnost po dolgem času vnesel nekaj veselja, upanja in samozavesti, to pa se je dodatno okrepilo po tem, ko je postalo jasno, koga želi videti na selektorskem stolčku.

Maldini je skupaj s svetovalcem Leonardom naredil seznam želja za novega selektorja, na vrhu pa sta se znašla dva od največjih trenerjev vseh časov – Carlo Ancelotti in Pep Guardiola. Ancelotti je nedavno podaljšal sodelovanje z brazilsko nogometno zvezo in je že na prvi pogled deloval kot nemogoči naslednik Gattusa, za odtenek več možnosti pa je bilo, da bo za italijanski nogometni preporod poskrbel Guardiola.

Ta je v Italiji preživel nekaj časa z Maldinijem, na koncu pa je španski strokovnjak, tako kot Ancelotti, prijazno zavrnil ponudbo dolgoletnega kapetana in zvezdnika Milana.

Manj kot dva tedna po prevzemu nove funkcije je Maldini našel novega selektorja. Ustni dogovor o sodelovanju do leta 2030 je s svojim nekdanjim soigralcem dosegel Andrea Pirlo, kar je naletelo na neodobravanje italijanskega nogometnega občinstva.

Čeprav velja Pirlo za enega najuspešnejših igralcev v zgodovini države, je njegova trenerska kariera vse prej kot prepričljiva. Sezono 2020/21 je z Juventusom sklenil na četrtem mestu in se po letu premora preselil v Turčijo, kjer je prav tako eno sezono vodil Karagümrük. Enako časovno obdobje je nato preživel tudi na trenerskem stolčku Sampdorie, po novem letu pavze pa novo službo našel v Združenih arabskih emiratih, kjer je sedel na klop kluba United FC, ki nastopa v tamkajšnji drugi ligi.

Njegova trenerska pot pa ni edina stvar, ki je zmotila Italijane. Pirlo je namreč mednarodni ambasador največje ruske stavniške družbe Fonbet in je naslovnice italijanskih časopisov polnil že junija, ko se je v Moskvi udeležil dogodka, ki ga je organizirala omenjena stavnica. Italijanska javnost, ki v rusko-ukrajinski vojni odkrito podpira Ukrajino, se je ostro odzvala in 47-letnik je že od takrat pod plazom kritik.

Kritiki so dosegli svoje in predsednik zveze Malago je preprečil podpis pogodbe s Pirlom. Njegova odločitev je močno razjezila Maldinija, ki je skupaj s svetovalcem Leonardom po vsega 16 dneh delovanja odstopil. To je povzročilo nove nemire med Italijani, ki so omenjena videli kot osebi, ki bosta poskrbeli za prenovo reprezentance.

Malago z iskanjem novih obrazov ni odlašal. Obljubil je, da bo hitro rešil nastalo godljo, in to na nek način tudi storil. Če je zares našel rešitev, bo pokazal čas, je pa na najpomembnejši mesti v reprezentanci namestil nova človeka, oba domačina. Selektor je postal 61-letni Roberto Mancini, tehnični direktor pa 74-letni Claudio Ranieri.

Gre za osebi, ki imata v nogometnem svetu že ogromno izkušenj. Mancini se je na samostojno trenersko pot podal pred četrt stoletja in prve izkušnje nabiral pri Fiorentini in Laziu. Sledilo je štiriletno uspešno obdobje pri Interju, s katerim je trikrat osvojil Serie A, nato pa postal obraz nove ere Manchester Cityja, s katerim je postal angleški prvak. Vodil je še nekaj klubov in savdsko izbrano vrsto, med letoma 2018 in 2023 pa seveda tudi italijansko reprezentanco in jo pripeljal do edinega uspeha v zadnjih dveh desetletjih – naslova evropskega prvaka.

Izjemno priznano ime je tudi Ranieri, ki je v trenerskih vodah deloval med letoma 1986 in 2025. Na domačih tleh je ob koncu tisočletja skrbel za odmevne uspehe Fiorentine, z Valencio je postal španski prvak in osvojil evropski superpokal, v sezoni 2015/16 pa se je podpisal pod enega izmed najodmevnejših dosežkov v nogometni zgodovini, ko je z Leicestrom osvojil Premier ligo. Med drugimi je vodil tudi Atletico Madrid, Chelsea, Juventus in Inter, bogato trenersko kariero pa lani sklenil pri Romi.

Vsekakor je pred Italijo zanimivo nogometno obdobje, hitro pa bomo dobili prve orise tega, kako uspešno bo in če lahko potres v vodstvu zveze prinese uspeh. Azzurri bodo 25. septembra v okviru Lige narodov gostili Belgijo, tri dni kasneje gostovali v Turčiji, na drugi oktoberski dan pa bo na Apeninskem polotoku gostovala izbrana vrsta Francije.