Labodji spev argentinskega genija, ki prvič v karieri ne čuti pritiska

Lionel Messi zadnja tri leta dodobra spoznava ameriške zelenice. V Inter Miami je prišel poleti 2023, kmalu je bilo jasno, da je njegov prihod skupen projekt celotne lige MLS, ki je v celoti podrejena enemu največjih vseh časov. Messi je na Florido skupaj s soigralci prinesel prvi zgodovinski naslov državnih prvakov. Epizoda onkraj luže seveda na nikakršen način ne bo zaznamovala Argentinčeve brezhibne kariere, ki ga za veliko nogometnih navdušencev uvršča na sam vrh.

Leta ne prizanašajo nikomur. Messi ni več eksploziven, hiter, močen in agilen. Pošla je tudi izvenserijska kondicija, ki mu je omogočila, da je v Katarju pri zrelih 35 letih odigral prav vsako minuto velikega tekmovanja. V ZDA, Mehiki in Kanadi bo prvič v karieri igral brez neznosnega pritiska, ki ga je na reprezentančni ravni dušil vse do velikega zmagoslavja v Lusailu. Do srečnih in čustveno nabitih koncev ne moremo priti brez tragičnih in razočaranja polnih dni in noči, teh je Messi v argentinskem dresu doživel malo morje.

Bremena, ki mu je po zmagi nad Francijo padlo s pleč, ne moremo v popolnosti razumeti, če ne poznamo 16 let, ki so bila polna odličnih predstav, a tudi bolečih porazov. Od Nemčije, Južne Afrike, Brazilije pa vse do Rusije. Pot do končnega uspeha, s katerim je usta zaprl tudi največjim kritikom, je bila velikokrat tragična, a nogomet je bil na koncu pošten.

Sezona 2005/06 je bila v karieri zlatega dečka iz Rosaria prelomna v veliko pogledih. Prvič je resno vzbudil zanimanje širše nogometne javnosti, ko je pri rosnih 18 letih že kazal nastavke za enega največjih vseh časov. Malenkost starejši ljubitelji nogometa se zagotovo spomnite njegove predstave proti Chelseaju v uvodni tekmi osmine finala Lige prvakov. Londončani so doma Messija bolj kot ne pretepli, Asier Del Horno se ni prav nič oziral na to, da igra proti šele dobro polnoletnemu mladeniču.

Dolgi lasje in dolgi rokavi tistega fluorescenčnega dresa, ki je bil za Argentinca vsaj dve številki prevelik, so bili prvi koščki v mozaiku nogometnega velikana. Posnetki ob kotni zastavici Stamford Bridgea, ko Del Horno in Arjen Robben tekmujeta, kdo lahko golobradega napadalca bolj surovo spravi na tla, pa so postali del nogometnih analov. Messiju je sicer poškodba onemogočila, da bi v preostanku Lige prvakov odigral večjo vlogo. Še vedno pa si je po koncu sezone upravičeno nadel medaljo, ki so jo njegovi soigralci priigrali z zmago proti Arsenalu v Parizu.

Na podlagi neizmernega in neoporečnega potenciala si takratni argentinski selektor Jose Pekerman ni mogel privoščiti, da Messija ne bi uvrstil na seznam igralcev, ki so Albiceleste zastopali na mundialu v Nemčiji. Gavči se na prejšnjem turnirju na Japonskem in v Južni Koreji niso proslavili. Zanje je bil usoden že skupinski del tekmovanja, ko so morali premoč priznati tako Angliji kot tudi Švedski. Nemčija je tako predstavljala priložnost za popravni izpit.

Kljub temu da je Messi že pred 20 leti veljal za enega najbolj nadobudnih nogometašev na stari celini, na mundialu selektor ni pretirano računal nanj. V ospredju so bili predvsem zvezdniki, ki so bili takrat v najboljših letih. Hernan Crespo, ki je bil strah in trepet obrambnih igralcev širom Evrope, Javier Saviola, ki je v svoji karieri nosil dres Barcelone in madridskega Reala, Carlos Tevez, ki si je s predstavami v Južni Ameriki prislužil prestop k West Hamu, glavno vlogo pa je imel še en argentinski genij, ki je nosil številko 10. Juan Roman Riquelme je svoja najboljša leta po mnenju številnih sicer preživel pri Boci Juniors, a pred dvajsetimi leti je navduševal v dresu Villarreala. Nogometni virtuoz, ki sta ga krasila predvsem naravni talent in finesa vsake poteze, je bil tistega leta korak oddaljen od finala Lige prvakov, ki bi ga igral ravno proti Messijevi Barceloni.

Gavči niso veljali za favorite, a zagotovo si jih nihče ni pretirano želel videti na drugi strani terena. To je dokazala tudi druga tekma skupinskega dela, ko so s kar 6:0 odpravili takratno Srbijo in Črno goro. Prav na tem obračunu je Messi občutil prve minute na svetovnem odru. Vseh 16 jih je odlično izkoristil, saj je podal za četrti gol tekme, ki ga je dosegel Crespo, v 88. minuti pa je s prvencem med svetovno elito postavil končni izid srečanja. Kljub borbenosti in srčnosti, ki so jih kazali varovanci Pekermana, so v četrtfinalu morali priznati premoč Nemčiji.

Messi je zadnje minute vpisal v osmini finala proti Mehiki, kar seveda ni potešilo njegovega apetita. Najbrž pa je nekje globoko v sebi vedel, da bo naslednjih 20 let svetovne nogometne smetane pripadlo njemu.

Če se je v Nemčijo Messi odpravil kot neznanka svetovni nogometni eliti, je bila situacija leta 2010 v Južni Afriki popolnoma drugačna. Takrat 23-letnik je na jug črne celine pripotoval kot najboljši igralec na svetu. Ponašal se je že z osvojeno zlato žogo in dvema lovorikama Lige prvakov. Čeprav je v tisti sezoni doživel boleč poraz v polfinalu najelitnejšega klubskega tekmovanja na svetu, ko je Jose Mourinho na Camp Nouu "parkiral avtobus", je bilo že takrat jasno, da gre za enega najboljših nogometašev vseh časov. Na njegovih vratih so se kar vrstila velika nogometna imena, ki so bila polna pompoznih in laskavih hvalospevov, ki pa jih argentinski genij v Južni Afriki zagotovo ni upravičil.

Na prelomnem mundialu je Argentino vodil legendarni Diego Armando Maradona. Težko je z besedami opisati pomen, ki ga ima prvotni argentinski genij v svoji domovini še dandanes. Maradona je predstavljal nekaj veliko več kot le nogomet, tudi zaradi tega Messi v očeh številnih Argentincev ni mogel biti dovolj dober, a tega se bom bolj podrobno dotaknil na koncu članka.

Poteza, da Maradono ustoličijo kot selektorja izbrane vrste, je bila s strani zveze seveda predvsem romantična. Vsem kolikor toliko resnim poznavalcem pa je bilo jasno, da ne bo obrodila sadov. Veliki El Diego je bil enostavno preveč talentiran in nadarjen s strani boga, matere narave ali kogar koli že želite, da bi razumel igralce, ki mu na terenu niso segli do gležnjev. Težko si je predstavljati, kako milo rečeno ekscentričen nogometni bog svojim varovancem predaja natančne in dodelane taktične zamisli. Eksperiment, ki je bil obsojen na propad.

Zgornje vrstice pa zagotovo ne upravičujejo Messijevega poraznega mundiala, na katerem ni dosegel niti enega zadetka. Ker gre za tako dobrega nogometaša, je seveda tekom vseh petih tekem uprizoril številne miniature, ki so gledalce pustile odprtih ust, a za nekoga, ki cilja na sam vrh čudovite igre, je bilo to seveda veliko, veliko premalo. Gavče so še drugič zapored v četrtfinalu izločili Nemci, le da je bil tokrat Elf boljši z visokih 4:0.

Messi se je tako poklapan vrnil v Katalonijo, kjer je užival status nedotakljivega, medtem ko so se v njegovi domovini že kuhale zamere navijačev, ki so ga spremljale vse do velikega slavja v Katarju. Zamere pa bi skoraj odpravil že na naslednjem mundialu, ko pa je skupaj s soigralci padel na zadnji stopnički.

Leta 2014 je bil Messi že veliko več kot eden najboljših igralcev tistega obdobja. Praktično vsem je bilo jasno, da prisostvujejo enemu največjih vseh časov, veliko navijačev ga je že takrat umeščalo na sam vrh. Do mundiala v Braziliji si je Argentinec priigral že štiri zlate žoge, tri Lige prvakov in vrsto drugih trofej, ostala je zgolj še njemu najpomembnejša, do katere je tistega leta skorajda prišel.

Po blamaži, ki si jo je privoščil štiri leta prej, je v Braziliji, vsaj v skupinskem delu, končno pokazal svoj pravi obraz in svoje soigralce skorajda lastnoročno pripeljal do prvega mesta. Tisto preigravanje in precizen zadetek proti debitantki med svetovno elito Bosni in Hercegovini, mojstrovina za zmago v izdihljajih tekme proti trdoživim Irancem in dva gola proti vedno neugodni Nigeriji so Argentini prinesli izredno lepo popotnico za izločilne boje.

Tam Messi sicer ni več stresel mreže, kljub temu pa je igral ključno vlogo pri uspehih svoje ekipe. V osmini finala je prispeval asistenco za zmagoviti zadetek Angela Di Marie proti Švici, v četrtfinalu je proti Belgiji vlekel niti in svojim soigralcem priigral kar nekaj lepih priložnosti, v polfinalu pa je kapetansko prevzel odgovornost in kot prvi izvedel enajstmetrovko v seriji proti Nizozemski. Vse to in veliki napori njegovih soigralcev so Albiceleste pripeljali do prvega finala po 24 letih, znova jim je nasproti stala Nemčija.

Nogometna krilatica nas uči, da so finala stvar zase in jih je nemogoče racionalno vrednotiti, saj ne moremo upoštevati pritiska, ki ga čutijo igralci ob tako pomembni tekmi. Pa vendar je pošteno, da povemo, da se Messi na legendarnem stadionu Marakana ni izkazal, še manj, bil je praktično neviden, kar se mu v karieri ni pripetilo skorajda nikoli. Kljub temu je izgledalo, da se bo o zmagovalcu odločalo po novem izvajanju 11-metrovk, potem pa je v igro vstopil Mario Götze. Mladi Nemec, ki so ga v domovini številni primerjali prav z Messijem, je v 114. minuti izkoristil manjšo nezbranost argentinske obrambe in zabil odločilni gol za 1:0.

Messi je tako prvič v karieri občutil večje razočaranje, v Riu de Janeiru so slavili Nemci in Brazilci, v Buenos Airesu pa se je še intenziviralo nezadovoljstvo argentinskega ljudstva. Gnev navijačev je prvič resno ciljal Messija, ki v reprezentančnem dresu ni uspel ponoviti uspehov iz klubskega.

Zgornje vrstice so polne razočaranja, nezadovoljstva in roko na srce tudi graje na račun enega največjih vseh časov. Ves skepticizem, negodovanje in včasih nespoštovanje je Messi v Katarju izničil. Argentinska reprezentanca je bila v času od izpada v Rusiji deležna prave prevetritve, ki je sadove obrodila že leta 2021. Takrat so Gavči na brazilskih tleh pod taktirko Lionela Scalonija premagali gostiteljico Cope Americe in prišli do naziva najboljših na svoji celini. Messi je tako vendarle prišel do prve lovorike v reprezentančnem dresu, s čimer je z njegovih pleč padlo ogromno breme. Končno je poskrbel tudi za veselje v svoji domovini, ne samo v Barceloni. Na Bližnjem vzhodu pa je igral kot prerojen.

Da pa bi prišel do končnega uspeha, je moral skupaj s soigralci najprej pretrpeti ledeno hladen tuš v obliki šokantnega poraza na uvodni skupinski tekmi proti Savdski Arabiji. Messi je sicer mrežo stresel z bele pike, a zdelo se je, da se bo tudi v Katarju nadaljeval niz razočaranj iz predhodnih štirih tekmovanj.

Nato pa je prišla tekma z Mehiko. Messi je odigral malo morje na papirju bolj pomembnih tekem, a po mojem izredno skromnem mnenju je zadetek v 64. minuti druge tekme skupine C eden najpomembnejših v njegovi karieri. Do tiste minute so bili Gavči neprepoznavni in milo rečeno turobni. Messi je zgolj nekajrat prišel do žoge, še to v položajih, kjer ni mogel resno ogroziti mehiških vrat. Po podaji Di Marie pa je znova dokazal svojo veličino in iz praktično ničesar premagal zimzelenega Guillerma Ochoo. Argentina je na koncu prišla do zmage z 2:0 in se nikoli ni ozrla nazaj.

Messi je nov mejnik dosegel v tekmi osmine finala proti Avstraliji, kjer je dosegel prvi zadetek v izločilnih bojih svetovnih prvenstev v karieri. Še en indikator, da bo tekmovanje v Katarju ponudilo nekaj zgodovinskega. Sledil je četrtfinalni obračun proti Nizozemski, kjer je navdušila predvsem neverjetna podaja za prvi zadetek, ki ga je za vodstvo dosegel Nahuel Molina. Nizozemci so sicer tekmo v izdihljajih poslali v podaljške in kasnejše 11-metrovke, a Messija to navidez ni pretirano zmotilo. Morda je nekje globoko v sebi vedel, da mu je tisto prvenstvo pač usojeno.

V polfinalu bi se po vseh stavnicah moral srečati z Brazilci, a so, kot ničkolikokrat prej, južnoameriško zabavo nogometa pokvarili Hrvati, ki so v četrtfinalu izločili petkratne svetovne prvake. Tudi četa Zlatka Dalića ni bila dovolj za Argentino, ki je zmagala s 3:0. Messi je v drugem polčasu navdušil, ko je osmešil mladega Joška Gvardiola, ki je naslednje leto postal najdražji branilec v zgodovini nogometa.

Potem pa je prišel 18. december 2022. V Lusailu sta si v finalu nasproti stali Francija in Argentina. Mbappe proti Messiju, tekma, ki jo marsikdo označuje za najboljšo v zgodovini vsem ljubega športa. Podrobnosti tega srečanja najbrž poznate, zato ne bom pretirano dolgovezil. Messi je dvakrat zadel in po infarktnem izvajanju najstrožjih kazni vendarle prišel do tako želenega naslova, ki ga je tudi uradno naredil nesmrtnega.

Že v začetku članka sem omenjal pritisk, ki ga je Messi čutil tekom celotne kariere. Le-ta ne bo prisoten na letošnjem mundialu, Argentinec je osvojil vse, kar se v nogometu da, tukaj ni več debate. Po statističnih merilih je brez dvoma najboljši nogometaš vseh časov. Nihče si ni priigral boljšega izkupička lovorik, številk in magičnih trenutkov. Izguba pritiska pa ne pomeni, da je Messi v očeh večnih kritikov prišel do naziva, ki si ga morda tudi zasluži.

Jasno je, da v Argentini tudi po Messijevem slavju vlada eno nogometno ime: Diego Armando Maradona, temu bo večno tako. Z uspehom v Katarju je zlati deček iz Rosaria postal vreden naslednik desetke, ki je status nesmrtnega dosegel na mundialu leta 1986, nikoli pa v svoji domovini ne bo prerasel El Diega. To dejstvo ni prav veliko povezano z nogometom, gre bolj za družbene okoliščine, na katere Messi nima velikega vpliva. Dejstvo je, da je kot zelo mlad zapustil Argentino in svoj drugi dom našel v Kataloniji. In sčasoma je Messi postal pravi, skorajda avtohtoni prebivalec Barcelone, nekaj, kar so na Iberskem polotoku slavili, v Južni Ameriki pa zaničevali.

Čeprav svoje ljubezni do domovine nikoli ni skrival in je jasno povedal, da si nikdar ne bo nadel dresa španske reprezentance, so ljudje v Argentini čutili drugače. Maradona jih je predstavljal, z njim so se lahko poistovetili, z Messijem so si delili korenine, ne pa življenjskih izkušenj. Diego je predstavljal navadnega delavskega človeka, čeprav je v svojem življenju zaslužil več kot vso delavsko prebivalstvo Argentine skupaj. Tudi Messijevi začetki so izredno skromni, a potek njegove kariere ter njegova osebnost mu onemogočata, da bi v svoji domovini predstavljal t. i. glas ljudstva.

Messi občudovanja do Maradone nikoli ni skrival, nikoli se ni trudil biti večji kot on, ker to, vsaj v Argentini, ni mogoče. V Katarju si je priigral večno drugo mesto v očeh svoje domovine in to je največ, kar je lahko dosegel.

Če bo Messi onkraj luže igral brez pritiska, to seveda ne velja za njegovega največjega tekmeca Cristiana Ronalda. 41-letnik ima v Mehiki, ZDA in Kanadi še (najbrž) zadnjo priložnost, da vendarle izpopolni svojo neverjetno kariero. Portugalska ima na papirju veliko boljšo ekipo od Argentine, tudi Ronaldo je v boljši fizični pripravljenosti kot Messi, a breme pričakovanj je včasih pretežko tudi za najmočnejša pleča. Če kdo, se tega zaveda Lionel Andres Messi.

Če bomo imeli srečo, nas bo na mundialu še zadnjič v karieri nagradil s kakšno predstavo, ki bo spomnila na najboljše čase. Tudi če tega ni več zmožen, zadovoljni bomo že s kakšno mojstrsko potezo, ki lahko uspe zgolj njemu. Messi je svoje v nogometu dosegel, po svetovnem prvenstvu bo najbrž odjezdil v sončni zahod kot pravi argentinski kavboj.

Nogometu je dal vse, ta mu je v Katarju to povrnil. Primerjave različnih zvezdnikov so zabavne, a velikokrat nehvaležne. Dejstvo pa je, da zapuščini, ki jo je zapustil, ne more oporekati nihče. S tem se skoraj zagotovo strinja tudi njegov idol, ki nas na žalost spremlja od tam zgoraj.