Se bo nogomet po 60 letih končno vrnil 'domov'?

Prav nič se ne bi zmotili, če bi Združeno kraljestvo, natančneje Anglijo, označili za najpomembnejšo državo v nogometni zgodovini. Mirne vesti lahko trdimo, da Anglija velja za zibelko, vsaj sodobne različice, ki jo najbolj povezujemo s čudovito igro. Nenazadnje z Otoka izvira kar nekaj klubov, tekmovanj in igralcev, ki veljajo za pionirje v vsem nam ljubem športu.

Notts County denimo je uradno prepoznan za najstarejši nogometni klub na svetu. Ekipa iz Nottinghama je bila ustanovljena davnega leta 1862 in je ena od 12 ustanovnih članic prve nogometne lige v Angliji leta 1888. Klub, ki si je letos priigral preboj v tretjo angleško ligo, je svoje dodal tudi pri izgledu ene največjih nogometnih institucij na svetu. Pri Juventusu so idejo za svoje ikonične črno-bele drese dobili prav pri Notts Countyju.

Anglija se ponaša tudi z najstarejšim nogometnim tekmovanjem na svetu. Pokal FA svoje začetke vleče iz sezone 1871/72, s čimer suvereno prekaša vsa ostala tekmovanja na svetu. Iz Anglije izvira tudi prvi dobitnik zlate žoge. Sir Stanley Matthews je kot prvi laskavo nagrado v svoje roke prejel leta 1956.

O angleškem vplivu bi lahko na takšen ali drugačen način razpredali v nedogled. Od začetkov t. i. casual kulture, ki je prevzela večino mlajših nogometnih navdušencev na kontinentalni Evropi, prvih masovnih romanj nogometnih navdušencev na gostujoče tekme in vse do hegemonične Premier lige, ki je paradni konj sodobnega kapitalistično naravnanega nogometa. Zaradi vsega naštetega je še toliko bolj nenavadno, da se lahko angleška reprezentanca v svoji zgodovini pohvali zgolj z enim naslovom svetovnih prvakov. Spomin na mundial leta 1966 še vedno bedi nad mladimi nogometaši, ki (neuspešno) poskušajo ponoviti uspeh prvotne zlate generacije.

Številka 66 je globoko vtisnjena v kolektivno identiteto angleškega naroda. Leta 1066 sta se v Bitki pri Hastingsu spopadli anglosaška vojska in normanski osvajalci. Izid vojne je za vedno spremenil otoško kulturo in jezik, dobili pa so tudi strogi fevdalni sistem, ki jih je zaznamoval še naslednjih nekaj stoletij. Če pa pozornost obrnemo k nogometu, je do prelomnega dogodka prišlo 900 let po veliki vojni.

Združeno kraljestvo je leta 1966 prvič in edinič v svoji zgodovini gostilo svetovno nogometno elito. Praznik vrhunskega športa, ki ga je domača reprezentanca dobila in tako poskrbela za edini uspeh v svoji sicer izredno bogati zgodovini. Nogometaši, ki so tistega vročega poletnega dne na starem Wembleyju premagali Zahodno Nemčijo, so postali več kot samo narodni heroji, kot veleva vsem znana športna floskula. Postali so merilo uspešnosti za vsako generacijo, ki jih je nasledila, in zaenkrat je prav vsaki spodletelo.

Najbrž ni treba poudarjati, da je nogomet pred 60 leti bil videti popolnoma drugače. To so bili časi pred barvno televizijo, menjavami in astronomskimi cenami vstopnic. Eden od navijačev, ki je prisostvoval zgodovinskemu popoldnevu v Londonu, je razkril, da je za mesto na tribuni neposredno za golom odštel dobrih 10 šilingov, kar bi dandanes predstavljalo pičlih 55 centov. Nepredstavljive razlike, ki so seveda rezultat veliko različnih dejavnikov, a še vedno dobro ponazorijo stanje nogometa v družbi.

Zlata generacija, ki je takrat Angliji prinesla slavje, se na začetku niti ni zavedala, kakšen dosežek jim je uspel. Zmaga v finalu je za veliko ljudi pomenila nekaj veliko več od nogometa. Dobrih 20 let po koncu druge svetovne vojne so bile posledice najbolj krvavega konflikta moderne evropske zgodovine še vedno dobro vidne širom stare celine. Prav zato je bila zmaga nad Zahodno Nemčijo v finalu s 4:2 še toliko bolj simbolična. Legendarni trener Alf Ramsey, ki je takrat vodil Tri leve, je razkril, da vojne sicer ni vključil v svoj govor pred tekmo, a bremena krvavega konflikta ni bilo moč zanikati.

V reprezentanci so takrat igrali številni legendarni nogometaši, katerih ime še dandanes na Otoku drži veliko težo. V vratih Gordon Banks, ki je štiri leta kasneje proti velikemu Peleju uprizoril najboljšo obrambo vseh časov. Obrambni dvojec sta tvorila Jack Charlton, legenda Leedsa, in veliki Bobby Moore, ki velja za enega najboljših branilcev vseh časov, obenem pa ostaja edini angleški kapetan, ki je v zrak dvignil lovoriko.

V vezni liniji je igro diktiral Nobby Stiles, ki se je istega leta z Manchester Unitedom predstavil tudi jugoslovanski publiki. V polfinalu takratne Lige prvakov so se rdeči vragi v polfinalu pomerili z beograjskim Partizanom. Na uvodni tekmi so v srbski prestolnici z 2:0 slavili domačini. Končni izid je postavil legendarni Radoslav Bečejac, ki je v enem od kasnejših intervjujev priznal, da ga je Stiles v enem od fizičnih dvobojev močno zadel s komolcem. Partizan je v finalu izgubil proti madridskemu Realu, Bečejac pa je po koncu sezone prestopil k ljubljanski Olimpiji.

Anglijo pa je krasil predvsem napad, kjer so igrali sami "težkokategorniki" otoškega nogometa. Za napadalnim dvojcem je niti vlekel veliki Bobby Charlton, ki za veliko ljudi velja za najboljšega angleškega nogometaša vseh časov. Charltonova zgodba je še posebej ganljiva, saj je bil eden od redkih igralcev, ki je preživel katastrofo na münchenskem letališču, ko je leta 1958 tragično preminila večina nogometašev Uniteda. V napadu pa sta legendarni dvojec tvorila Roger Hunt in Geoff Hurst. Hunt je dolgo časa držal rekord najboljšega strelca Liverpoola, Hurst pa skupaj s Kylianom Mbappejem ostaja edini igralec, ki je v finalu mundiala zabil 'hat-trick'.

Angleži so na Wembleyju pred skoraj stotisočglavo množico Zahodno Nemčijo nadigrali z izidom 4:2, posebej kontroverzen je bil Hurstov drugi zadetek, ki zagotovo ni prešel golove črte, a je vseeno štel. V Nemčiji se zdaj strel, ki zadane prečko, ampak ne prečka črte, imenuje Wembley-Tor oz. Wembley gol. Po tekmi je nastala ikonična fotografija Moora, ki na ramenih soigralcev slavi naslov.

Podoba, ki še vedno živi v spominu nogometnih privržencev na Otoku. Čeprav je Hurst edini od zlate generacije, ki je še med nami, spomin nanje še kar kroji nogometni diskurz na Otoku. Sledilo je namreč bolečih 60 let, polnih razočaranj.

Po čudovitem poletju 66' se reprezentančni nogomet nikoli ni zares pobral. Že čez dve leti jih je v polfinalu evropskega prvenstva izločila reprezentanca Jugoslavije. V zadnjih minutah tekme je zadetek dosegel legendarni Dragan Džajić in tako poskrbel za prvo v dolgi vrsti razočaranj, ki so sledila velikemu uspehu. Specifika angleške žalosti pa je bila, da je do nje vedno prišlo v neverjetnih okoliščinah in v situacijah, ki jih nogometna javnost pomni še dandanes.

Najlepši primer je četrtfinale mundiala leta 1986 v Mehiki. Angleži so se srečali z reprezentanco Argentine na čelu z maestralnim Diegom Armandom Maradono. Če je bilo finale leta 1966 posebno tudi zaradi političnih okoliščin, ki so visele nad obračunom, je bilo v Mehiki to še potencirano. Štiri leta prej je Združeno kraljestvo Argentino namreč porazilo v vojni za Falklandske otoke, poraz, ki se je vtisnil globoko v kolektivno zavest argentinskega naroda, tudi zato je bila zmaga Gavčev v Južni Ameriki še toliko bolj posebna. V glavni vlogi je bil seveda veliki Maradona.

V 51. minuti je zabil najbolj zloglasen gol v nogometni zgodovini - tako imenovano Božjo roko. Angleški vratar Peter Shilton je nič hudega sluteč skočil v zrak skupaj s skoraj 20 centimetrov manjšim Argentincem, ker seveda ni pričakoval, da bo El Diego uporabil roko in okroglo usnje potisnil čez golovo črto. Glavni delilec pravice igre z roko ni videl in najbolj kontroverzen zadetek v zgodovini je obveljal. Že čez štiri minute pa je argentinski genij dosegel tudi gol stoletja, ko je žogo prejel na svoji polovici, preigral celotno angleško obrambo, obšel tudi Shiltona in jo poslal v prazno mrežo. Cel svet je slavil njegovo genialnost, zgolj na Otoku so objokovali zelo očitno krajo.

Nova velika klofuta je na svetovnem odru sledila leta 2002. Eno prvih prvenstev druge angleške zlate generacije je potekalo po načrtih, v četrtfinalu jih je čakala morda najbolj zvezdniška ekipa vseh časov, Brazilija na čelu z Ronaldom Nazariem, Rivaldom in Ronaldinhom. Prav slednji je poskrbel za enega najbolj kultnih zadetkov v zgodovini čudovite igre, znova na škodo Anglije. Angleži so v 23. minuti povedli po zadetku Michaela Owena.

Pred koncem prvega polčasa je izid poravnal Rivaldo, na začetku drugega pa svoje dodal takratni zvezdnik PSG-ja. Ronaldinho je imel na voljo prosti strel, s katerega je prav vsak sleherni igralec in gledalec pričakoval predložek. Brazilska številka 11 pa se je odločila, da poskusi z lobom presenetiti angleškega vratarja Davida Seamana, in to se je tudi zgodilo. Nihče zares ni vedel, kaj se je zgodilo, jasno je bilo zgolj, da je žoga v mreži. Tako je Anglija znova izpadla na naravnost neverjeten način.

Na mundialu 2006 se je angleški izbrani vrsti pridružil takrat že renomirani Wayne Rooney, ki je navdušil s svojimi predstavami na Euru dve leti prej. V Nemčiji jih je v četrtfinalu čakala izbrana vrsta Portugalske, za katero je takrat nastopal mladi Cristiano Ronaldo, ki si je klubsko slačilnico rdečih vragov delil prav z Rooneyjem. Malokateri dogodek je v otoških časnikih zbral več gneva in ogorčenosti kot vedenje Ronalda na tisti tekmi leta 2006.

V 62. minuti je vedno vročekrvni mladi zvezdnik na tleh grdo pohodil portugalskega branilca Ricarda Carvalha, kar na prvi pogled ni bilo dovolj za neposredno izključitev, s čimer pa se Ronaldo ni strinjal. Takrat 21-letni napadalec je stekel do glavnega sodnika Horacia Elizonda, ki se je naknadno odločil za rdeč karton. Bolj kot njegova odločitev pa se je v nogometno zgodovino zapisala reakcija Ronalda, ki je po izključitvi svojega klubskega kolega pomežiknil proti svoji klopi. S tem je dal otoškim časnikom še več goriva za večdnevno pritoževanje in bentenje na njegov račun. Angleži so na koncu izpadli po izvajanju najstrožjih kazni.

Malokatera ekipa se je od leta 1998 pa tam do 2010 lahko ponašala z bolj zvezdniškim kadrom kot Anglija. V osrčju obrambe so kraljevali Sol Campbell, John Terry in Rio Ferdinand. Levo je igral eden najboljših bočnih branilcev vseh časov Ashley Cole. Otočani pa so imeli v napadu skorajda preveč kvalitete, od mladih senzacij Michaela Owna in Rooneyja pa vse do smrtonosnih osrednjih napadalcev, kot so Alan Shearer, Robbie Fowler, Teddy Sheringham, Les Ferdinand in še bi lahko naštevali. Največje orožje in hkrati hendikep pa je ležal v vezni liniji. Nobenemu selektorju Anglije ni uspelo v isto ekipo uspešno inkorporirati Paula Scholesa, Franka Lamparda in Stevena Gerrarda. V nekakšnih nogometnih vicah pa se je znašel tudi zvezdniški David Beckham, ki je nekaj časa igral na desnem krilu, nekaj pa na sredini terena.

In prav on lepo ponazori težave angleške reprezentance ob prelomu tisočletja. Leta 1998 je bila v osmini finala po izvajanju enajstmetrovk boljša Argentina. Poraz pa je bil skoraj v celoti pripisan nespametnemu rdečemu kartonu, ki ga je Beckham prejel na začetku drugega polčasa zaradi prekrška nad sedanjim trenerjem madridskega Atletica Diegom Simeonejem. Po izpadu je postal modrolasec s severa države sovražnik številka 1. Angleški navijači so na stadionu za vrat obesili lutko, ki so ji nadeli njegov dres. Na vsakem stadionu v Premier ligi je bil podvržen glasnim žvižgom. (Pre)huda reakcija je tako del države, ki je pesti stiskal za rdeče vrage, odvrnila od reprezentančnega nogometa.

Podobno je bilo tudi v slačilnici, kjer so se igralci grupirali po klubskih barvah, izbrana vrsta je bila sekundarnega pomena. Famozni kliki, ki so bili prisotni skorajda celotno desetletje, so bili usodni za generacijo, ki se je najbrž ponašala z več talenta kot tista šampionska iz 60. let.

Leta 2018 je Anglijo na mundialu prvič vodil nekdanji reprezentant Gareth Southgate, ki je uspel v slačilnici povrniti enotnost in dobro energijo, ki sta ključni za uspeh na svetovnem odru. Do le-tega pa vendarle ni prišlo. Angleži so bili blizu, 2018 je bila v polfinalu usodna navdušujoča Hrvaška, 2022 je Harry Kane zapravil najstrožjo kazen proti Franciji, odločale so nianse, ki pa že skoraj tradicionalno niso šle v prid Angležev. Vredno je omeniti, da so Trije levi pod taktirko pragmatičnega Southgata prišli do dveh zaporednih finalov evropskih prvenstev, a tudi tam jim sreča ni bila naklonjena.

Kljub temu da je Southgate zagotovo pozitivno prevetril nesrečno angleško reprezentanco, je bilo odgovornim jasno, da enostavno ne poseduje kakovosti, ki so potrebne za osvajanje lovorik na največjih odrih. V ta namen so na enega najbolj čislanih položajev v svetovnem nogometu posedli Nemca Thomasa Tuchla. Tuchel je nedvomno boljši trener od svojega predhodnika. Dokazal se je na klubski ravni, kjer je s Chelseajem leta 2021 pokoril konkurenco v Evropi ter v angleško prestolnico pripeljal drugo lovoriko Lige prvakov. Ampak vloga selektorja tako specifične države od trenerja terja tudi človeške sposobnosti, ki pa jih Nemec zaenkrat še ni izkazal.

Pričakovano so se marsikateri ob napovedi, da je zasedel stolček, obregnili tudi ob njegovo narodno pripadnost. Tukaj ne gre za ksenofobne izpade, ki smo jih bili roko na srce od otoških navijačev v preteklosti že vajeni. Gre za vzdrževanje identitete, ki jo navijači smatrajo za svojo. Zakaj je bila zmaga leta 1966 še toliko slajša? Zakaj je poraz leta 1986 še toliko bolj bolel? Na navijaško dojemanje nogometa močno vplivajo zunanji dejavniki, ki so zelo pogosto politične narave, pa če si to želimo priznati ali ne.

Navsezadnje se eden najbolj znanih angleških navijaških napevov glasi: "Dve svetovni vojni in eno svetovno prvenstvo..." pustil vas bom, da uganete, o kateri državi govorijo. Takšna je kultura navijanja na Otoku, vodilni možje angleške krovne zveze (FA) se tega očitno ne zavedajo.

Ob zgornjih vrsticah pa je nekaj seveda jasno. Če bo poleti Angležem Nemec nogomet vrnil "domov", bo veliki večini vseeno. V Angliji bomo priča slavju kot nikoli do sedaj, po vsej verjetnosti bodo razglasili državni praznik in po ulicah bo noč in dan donela Sweet Caroline. Takšni pač s(m)o nogometni navijači, rezultatski uspeh hitro pomaga pri zabrisanju določenih mej, tudi državnih.

Nogomet je zdoma že dolgih in mukotrpnih 60 let. Morda je čas, da se letos poleti vrne...