PSG branjenja naslova v Ligi prvakov ni začel prepričljivo. Ligaški del je sklenil na enajstem mestu, a je četa Luisa Enriqueja, ko je bilo to potrebno, dala v višjo prestavo in stopnjevala formo vse do velikega finala v Budimpešti.
Pred zadnjim dejanjem sezone je bilo jasno, da se Parižani do lovorike ne bodo sprehodili kot lani, ko so Inter razbili s 5:0. Pa vendar so znova nadigrali tekmeca. Arsenal je imel manj kot 25 odstotkov posesti, kar je najslabši izkupiček v finalih, odkar merijo ta podatek.
"Videl sem zgolj eno ekipo, ki je želela igrati," je po finalu topničarje zbodel Joao Neves. Da je naslov Parižanov, ki so v finalu uspešno izpeljali 885 podaj proti Arsenalovim 285, čist kot solza, pa ne pritrjuje zgolj statistika.
PSG pod Enriquejevo taktirko igra atraktiven nogomet in vselej išče pot do novega zadetka, kar navdušuje navijače, četudi za ceno kakšnega prejetega gola več. To bi jih lahko stalo v polfinalu proti Bayernu, ko so na prvi tekmi vodili že s 5:2, a nato dvakrat poceni klonili.
Že na povratni tekmi v Münchnu pa so z disciplinirano predstavo, ki je predpogoj za uspeh na najvišji ravni, povsem onemogočili Bayernove zvezdnike. To je bil dokaz, da PSG ni le skupek sijajnih ofenzivcev, ampak tudi čvrsta in organizirana obramba. Nenazadnje se je to potrdilo v finalu, Arsenal je v 120 minutah le enkrat streljal v okvir.
Verjetno tudi zato Mikel Arteta na novinarski konferenci po finalu ni deloval tako razočarano, kot bi pričakovali od trenerja poražene ekipe. "So najboljša ekipa na svetu. Tega, kar počnejo z žogo v nogah, še nikoli nisem videl," je Parižane pohvalil Arteta.
Pod njegovim vodstvom je Arsenal v pravkar končani sezoni spet storil korak naprej. Otresel se je naziva "večnega poraženca" in prvič po 22 letih slavil v Premier League, zaradi česar se je na ulicah severnega Londona v nedeljo zbral okoli milijon navijačev.
Veliko je k temu pripomogel lanski prišlek Viktor Gyökeres, z 21 goli najboljši strelec kluba v tej sezoni. V angleškem prvenstvu je priigral nekaj zlata vrednih točk, vendar ni tip nogometaša, ki bi s trenutkom navdiha lahko odločal največje tekme. To se je videlo v finalu, ko je bil povsem odrezan od igre.
Arteta je Arsenal preobrazil v (skoraj) neprebojen obrambni stroj, ki je prejel daleč najmanj zadetkov tako v Premier League kot Ligi prvakov. Njegova nogometna filozofija je v celoti podrejena rezultatu, četudi to pomeni gnev nevtralnih navijačev, ki mu očitajo neatraktivno igro in pretirano osredotočanje na prekinitve.
Kolateralne žrtve takšnega sloga so ofenzivni nogometaši. Martin Odegaard, Bukayo Saka ter Gabriel Martinelli so bili znanilci boljših časov na Emiratesu, v zadnjih dveh sezonah pa stagnirajo ali celo nazadujejo. Tisti, od katerih bi se v najtežjih momentih pričakoval trenutek genialnosti, so pri Arsenalu prepogosto pasivni in brez prave ideje.
Arteta je že napovedal, da bo za nadaljnji napredek kluba kmalu sprejel nekaj pomembnih odločitev. Zelo verjetno je s tem mislil prav na okrepitev napada, ki letos ni bil na ravni najboljših ekip. Da so vezist Declan Rice, branilca Gabriel in William Saliba ter vratar David Raya najbolj izstopajoči posamezniki kluba, pove dovolj.
Za skok na evropski vrh bodo morali na Emiratesu znova najti – ali jo pripeljati – dodano vrednost pred nasprotnikovimi vrati. Na Parku princev jo je v izobilju, zato je PSG zasluženo (spet) evropski prvak.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.