Na mariborski ulici namesto na kavču

Mojca je bila prešerno razpoložena že na samem vhodu v navijaško cono, v katero so v soboto zvečer spremenili priljubljeno gostinsko ulico v središču štajerske prestolnice. Pozirali sta za uradno navijaško fotografijo, za našega fotografa pa je Mojca skočila tudi visoko v zrak. "To še ni nič, morali bi me videti nazadnje, ko je igral Maribor," se je smejala.

"Ja, Maribor za nogomet živi. Te ljubezni se drugim ljudem z besedami ne da opisati, mislim, da morajo priti sem in to doživeti," se je strinjal Miha z zadnje proste mize v ulici. "Ravno prej smo se pogovarjali s prijatelji, da bi moral biti na tak način predvajan tudi derbi med Mariborom in Olimpijo, saj bi zagotovo prišlo ogromno ljudi," je razmišljal.

Prav to je bila sicer tudi poanta včerajšnjega večera – pri Heinekenu, kjer vsako leto pripravijo skupinski ogled Lige prvakov, so z letošnjim sloganom Feni imajo več prijateljev namreč želeli poudariti, da se z ogledom tekem na domačem kavču novih prijateljev ne da najti, na Poštni ulici pa se jih vsekakor lahko.

Vabili so tudi vse tiste, ki morda nimajo družbe, s katero bi se udeležili navijaških dogodkov. Pred velikim zaslonom namreč nihče ni bil sam, sosednje mize so se hitro povezale v analiziranju in komentiranju dogajanja na zelenici v Budimpešti.

Tomi je bil skupaj z ostalimi družinskimi člani v Arsenalovi majici. Čeprav za angleški klub navija že 30 let, ljubezen sega še v čase legendarnega Nizozemca Dennisa Bergkampa, je svojemu klubu realno pripisoval le 20 do 25 odstotkov možnosti za osvojitev lovorike. "Ampak je samo ena tekma in vse je mogoče," je pristavil. Da je imel prav, se je izkazalo že v prvih minutah, saj so Angleži namreč povedli z golom Kaija Havertza in vodstvo ohranili vse do 64. minute, ko je z bele točke izenačil Ousmane Dembele.

Nasprotno je bil za mizo Matije in Nina pariški tabor. Z njima sta stala Caiman iz ZDA in Waris iz Nigerije, oba poklicna nogometaša, trenutno v iskanju pravega kluba zanju. Razlogi za podporo francoskemu klubu PSG so bili različni – zaradi Fifine igre na Playstationu oziroma igralcev, kot so Nuno Mendes, Achraf Hakimi, Khvicha Kvaratskhelia, ki je prej igral za italijanski Napoli. Ali pa preprosto zaradi stavka: "Nisem toliko za PSG, kot sem proti Arsenalu, ni mi všeč njihov nogomet."

Med Mariborčane so se pomešali tudi tuji študenti, ki so v Sloveniji zaradi izmenjave Erasmus. Francoz Maxime in Egipčan Mohammad sta sicer velika prijatelja, tokrat pa sta bila v nasprotnih taborih in sta vneto navijala vsak za svojega favorita.

Tekme kar ni hotelo biti konec, zmagovalca ni prinesel niti podaljšek, je pa nebo poslalo nekaj dežnih kapljic, ki so na srečo hitro minile. Omizja so razpravljala o premiku ure začetka finala, s tradicionalne 21. ure na zgodnejši termin ob 18. uri. "Še dobro, sicer bi bila že nedelja, preden bi dobili prvaka," ko so na mize romali novi in novi krožniki hrane ter kozarci.

Navdušenje so požele napeljane verige luči, ki so se prižgale ob mraku in Poštno ulico ovile v svojo toplo svetlobo. Na vrsti so bile enajstmetrovke in hkrati pomembno vprašanje – bo nebo zdržalo? Kafkovski scenarij – Arsenalov branilec je zapravil ključno enajstmetrovko, pariški del Poštne ulice je skočil v zrak in zarajal, v tistem trenutku pa se je odprlo nebo.

Močni sunki vetra so jo zagodli tudi nadstreškom in terase so se hitro izpraznile, stari in novi prijatelji so si pomahali v slovo: "Do naslednjega prenosa na velikem platnu!"