Lovorika spet bogatim

Morda prav obračun na Pirenejskem polotoku pooseblja najelitnejše tekmovanje, oziroma bolje napisano: njegov razplet. Izzivalci se polni vneme, nestrpnosti, tekmovalne ihte in željni dokazovanja zapodijo v previdne in preračunljive favorite, ki že vrsto let obvladujejo svetovno nogometno sceno.

Naj spomnim: Roma je v prejšnji sezoni presenetila Barcelono, pred tem je bila zgolj omembe vredna ekipa med udeleženci izločilnih dvobojev, nato je bila zaradi lahkomiselnosti redsov navidez blizu, a realno daleč od napredovanja. Deja vu! Že videno! Zgodba z nešteto ponovitvami ... Po čudežnem podvigu sledi padec, slej ko prej, vsaj v zadnjih dveh desetletjih in pol. Časi zmagoslavij Ajaxa, PSV-ja, Feyenoorda, Porta, Nottingham Forresta, HSV-ja, Celtica, Aston Ville, Steaue in Crvene zvezede so mimo! Sodoben nogomet nagrajuje le tiste, ki vanj vlagajo tako, kot 'morajo', torej z ogromno finančnimi vložki, ki so nujno podkrepljeni z odmevno, tržno zanimivo zgodovino, najširšemu krogu ljubiteljev približano karizmo, globalno prepoznavnostjo.

Zadnji, ki ni izpolnjeval vseh kriterijev je bil sredi prvega desetletja v novem tisočletju Porto. Skozi oči nevtralnega opazovalca, bi se zato kar prileglo, če bi Realu nekdo onemogočil nadvlado, če bi se pojavil nekdo, kot lani Liverpool, ki bi se vzel 'od nekod' in mimo vseh kandidatov za končno zmago povsem tiho, a vendarle dovolj prepoznavno prišel v veliki finale ter tam – zmagal.

Pod takšen scenarij bi se takoj podpisal najboljši strelec zadnjih let, nogometaš, ki bo imel spet eno ključnih vlog v tekmovanju, sploh, če bi bil zmagovalec v velikem finalu njegov Juventus. Toda Torinčani se vsaj zaenkrat ne zdijo kdo ve kako resen kandidat za končno zmago. V najožji krog favoritov gre spet uvrščati najboljše zadnjih let, a kaj ko je ta 'najožji krog' tako ogromen, saj končni razplet narekuje veliko dejavnikov, na katere nimajo vpliva niti tisti, ki v klubih nase prevzemajo največ odgovornosti.

Še vedno, podobno kot zadnje tri, štiri sezone, čakam(o) na 'eksplozijo' Manchester Cityija ali PSG-ja, morda Napolija ali Tottenhama, dortmundske Borussije, Atletica, katerega generacija se nedvomno poslavlja oziroma jo bo v tej sezoni predvidoma še zadnjič vodil Diego Simeone. In finale bo na novem domovanju rojiblancosov, kjer verjetno že iščejo menjave za generacijo Antoina Griezmanna in Jana Oblaka, saj bi bil pravi čudež, če bi oba uspeli zadržati tudi v naslednji sezoni.

Prav Oblak bo najmočnejša slovenska blagovna znamka Lige prvakov. Ob aktualnih reprezentančnih pretresih nikakor ne gre prezreti, da (ne)znane snovalce slovenske nogometne politike naš vratar zanima le v določenih trenutkih, da je za – milo rečeno – lobiste pomembneje vse kaj drugega. Razumljivo, vse z namenom ohraniti položaj in vpliv, tudi če na račun tega trpi reprezentanca.

Na srečo se v Ligi prvakov s podobnimi neumnostmi ne bomo ubadali. Pravih nogometnih užitkov letos spet ne bo manjkalo, v to so nas prepričale prejšnje sezone, v katerih so vsi, ki narekujejo evropski nogometni ritem, spoznali, da je preračunljivost lahko le izhod v sili, dolgoročno pa uspeh prinaša nogomet, kakršnega smo spoznali in okusili, ko nas je pritegnil.