Muhasto obnašanje, ki največja kluba na svetu dela še kako majhna

Barcelona je v četrtfinale vstopila z odlično popotnico iz domačega prvenstva. Proti tekmecu Atleticu iz Madrida je le nekaj dni pred evropskim obračunom zmagala z izidom 2:1 in sredi španske prestolnice skorajda potrdila nov naslov državnih prvakov. Colchonerosi so Blaugrano v letošnji sezoni izločili že iz španskega kraljevega pokala. V prvem polfinalnem srečanju so bili pred domačimi navijači boljši s kar 4:0. Katalonci so sicer na povratnem obračunu suvereno zmagali s 3:0, a Rojiblancosi so si vendarle zagotovili vstopnico za veliki finale, kjer jim bo nasproti stal baskovski Real Sociedad.

V najelitnejšem evropskem tekmovanju so tako dobro vedeli, kakšen tekmec stoji med njimi in vozovnico za polfinale. Katalonci so prvo srečanje odprli dobro in bili podjetnejši, a ob koncu prve polovice igre ostali z igralcem manj. Mladi osrednji branilec Pau Cubarsi je kot zadnji igralec pred vratarjem Joanom Garcio nespametno podrl Argentinca v vrstah Atletica Guiliana Simeoneja in glavni sodnik Istvan Kovacs je pokazal ... rumeni karton. Bizarno odločitev romunskega delilca pravice so hitro opazili v VAR sobi, kjer so ga pozvali, da si situacijo ogleda še enkrat, in po vnovični analizi je Kovacs 19-letnemu katalonskemu dragulju vendarle pokazal zasluženo rdečo kazen.

Barcelona je tudi zavoljo te odločitve tekmo presenetljivo izgubila z 2:0 in si dodobra otežila delo na povratnem srečanju. V taboru Kataloncev niso bili zadovoljni z izključitvijo Cubarsija, problematična pa se jim je zdela tudi situacija, ko je gostujoči branilec Marc Pubill v svojem kazenskem prostoru igral z roko, misleč, da žoga še ni bila v igri. Po tekmi je imel, kot že neštetokrat, veliko za pripomniti Hansi Flick: "Ne vem, ali je bil dotik Cubarsija dovolj za rdeči karton," je skeptično pospremil izključitev, veliko bolj jasen pa je bil glede domnevne enajstmetrovke: "Neverjetno. Ne vem, zakaj VAR ni posredoval. To je res neverjetno. Vsi delamo napake, ampak zakaj potem sploh imamo VAR?" V taboru Blaugrane so glede nesojene najstrožje kazni vložili pritožbo UEFi, ki pa jim ni ugodila.

Na povratnem srečanju so predvsem na krilih znova izjemnega Lamina Yamala Katalonci zelo zgodaj povedli z 2:0, malce pred koncem polčasa pa jih je na cedilu znova pustila visoko postavljena zadnja linija. V nadaljevanju tekme so se na vse pretege trudili, da bi zabili zadetek, ki bi tekmo odpeljal v podaljške, a na koncu ostali s pirovo minimalno zmago. Na koncu jim jo je znova zagodla izključitev osrednjega branilca, tokrat je moral teren predčasno zapustiti Eric Garcia, ki je podrl Alexandra Sorlotha, situacija je bila zagotovo bolj sporna kot rdeči karton Cubarsija, a odločitev Clementa Turpina se v nogometne anale vendarle ne bo zapisala kot ena bolj bizarnih.

Pri Kataloncih so po izpadu uprizorili tretji polčas, v glavni vlogi pa je bil, kot nemalokrat, Joan Laporta. Predsednik Blaugrane se je obregnil ob praktično vsako odločitev francoskega sodnika: "Gol Ferrana Torresa je bil veljaven. Prekršek nad Danijem Olmom bi moral biti dovolj za enajstmetrovko. Napad na Fermina Lopeza je nedopusten. Izključili so enega naših igralcev, čeprav bi Jules Kounde zlahka dosegel žogo. Eric Garcia ni bil zadnji branilec. Sodnik je pokazal rumeni karton, kar je bila pravilna odločitev. Potem ga je VAR prisilil, da jo je spremenil. Še ena napačna odločitev," je negodoval Laporta, ki je svoj čustveni izpad končal z obljubo o pritožbi: "Vložili smo pritožbo in odgovor je bil, da je nedopustna. Zdaj naš klub zahteva pojasnilo, zakaj je bila nedopustna. Rafael Yuste mi je povedal, da bo vložena še ena pritožba. Kar so nam storili tokrat, je nesprejemljivo. To je nevzdržno, to je sramota."

Jasno je, da so burne reakcije vseh najbolj lojalnih privržencev po bolečem porazu razumljive, a predsednik športne institucije z renomejem Barcelone bi se moral v javnosti večkrat ugrizniti v jezik. Podobno pritoževanje ne pritiče vodilnemu človeku enega največjih nogometnih klubov na svetu, pritiče pa odnosu do avtoritete, na katerem je bil katalonski klub zgrajen.

Večen občutek podrejenosti in sovraštva, predvsem do največjega tekmeca iz prestolnice, za katera imajo Katalonci veliko dobrih razlogov, se je razvil v pretirano obsedenost z vsako sodniško odločitvijo. Klub, nad katerim še vedno visi ena največjih afer korupcije, govora je seveda o primeru Negreira, bi moral biti v svojem kritiziranju vseeno bolj preudaren.

Če odzivi Barcelone dokaj sovpadajo z njeno identiteto, tega nikakor ne moremo trditi za primer madridskega Reala.

Klub, ki je bil zgrajen na idealih prevlade, hegemonije, dominacije in večvrednosti. Kraljevi klub, galaktiki, rojalisti iz Madrida. "Naš dres je nebeško bele barve. Lahko ga umažejo blato, znoj ali celo kri, a sramota nikoli," je ena bolj kultnih izjav morda najpomembnejšega človeka v zgodovini belega baleta Santiaga Bernabeua. Besede, ki poudarjajo občutek ponosa, ki ga mora igralec čutiti, ko obleče dres in ki mora na koncu vedno prevladati. Kljub temu pa se pri Realu že dolgo časa ne obnašajo kraljevsko.

Igranje žrtve in nenehno pritoževanje, ki na čase spominja na italijansko-japonsko risanko Kalimero, zagotovo ne pritiče 15-kratnim evropskim prvakom. Že po prvi tekmi so imeli pri Realu veliko za povedati čez sodnika, čeprav jim je ta ob koncu čez prste pogledal pri morebitnem prekršku nad Michaelom Olisejem, ki bi prav lahko vodil do najstrožje kazni za Bavarce. Po povratni tekmi pa je bilo govora predvsem o kontroverzni izključitvi Eduarda Camavinge s strani našega delilca pravice Slavka Vinčića. O situaciji je bilo prelito toliko črnila, da bi bilo dodatno premlevanje brezpredmetno.

Bolj so zanimivi odzivi in napadi, ki letijo iz španske prestolnice. Le-ti spominjajo bolj na kakšnega nogometnega palčka, ki krivce pregovorno išče v vsem, razen v svoji predstavi. Pogrom, ki ga je bil s strani medijev iz Madrida deležen slovenski sodnik, je nesprejemljiv, posebej zato, ker je bila njegova odločitev vsaj razumljiva, če ne celo popolnoma pravilna. Na Otoku podobno obnašanje označijo za Victim mentality oz. v prevodu mentaliteta žrtve in to je v Madrid v veliki meri prinesel portugalski strateg Jose Mourinho, ki je igralce, ki igrajo za kraljevi klub in na prsih nosijo grb s krono, uspel prepričati, da se borijo proti navidezni eliti, ki jih zavira.

Morda sta bila oba oškodovana, morda ne. Mogoče bi Barcelona morala prejeti najstrožjo kazen, morda ne. Mogoče bi Camavinga moral ostati na terenu, morda ne. Kljub temu je nekaj jasno, igralci, trenerji in vodilni možje dveh največjih klubov na svetu bi se morali temu primerno obnašati. Na koncu koncev iskanje krivde v drugih nikoli ne pripelje do izboljšanja, vodi zgolj v začaran krog nenehnega pritoževanja, to pa ne koristi nikomur.