Vrhunec klubskega nogometa: Arsenal prvič ali PSG drugič zapored?

Vse poti vodijo v Rim oziroma v primeru nogometne klubske sezone v finale Lige prvakov. Vrhunec ne samo evropskega nogometa, temveč športa nasploh letos premierno gosti Budimpešta. V madžarski prestolnici se bosta pred več kot 60 tisoč glasnimi navijači za naziv najboljše ekipe na stari celini udarila Arsenal in PSG. Obe moštvi v veliki finale vstopata z lovoriko iz domačega prvenstva, na Ferenc Puškaš Areni se bosta borili za zgodovino, vsaka na svoj način, a vsaka z mislimi le na zmago.

Ni veliko klubov, ki so v zadnjih dveh desetletjih prehodili bolj trnovo pot, kot so jo pri Arsenalu. Topničarji so 22 let čakali na nov naslov državnega prvaka. Za končno slavje so morali pretrpeti kar tri zaporedne sezone, ki so jih končali na drugem mestu, "uspeh", ki ni uspel še nobeni ekipi v zgodovini Premier lige. Prav zato je bilo neomajno veselje na ulicah severnega Londona po usodnem spodrsljaju Manchester Cityja tako zelo pristno in številčno. Po skoraj dveh tednih rajanja pa so varovanci Mikela Artete svojo pozornost uperili proti novemu, morda celo večjemu cilju: prvič v zgodovini zasesti evropski vrh.

Arsenal ostaja morda največji klub, ki v svojih vitrinah še nima lovorike Lige prvakov. Najbližje so bili leta 2006, ko jih je v velikem finalu v Parizu z 2:1 premagala Barcelona. Točno 20 let po bolečem porazu v francoski prestolnici ima Arteta priložnost, da se z zlatimi črkami zapiše v zgodovino topničarjev. Mislili bi si, da breme, ki je Londončanom padlo z ramen po osvojitvi tako želenega skalpa na domačih tleh, pomeni manj pritiska v finalu Lige prvakov, a Bask na klopi Arsenala se s tem ne strinja.

"Ne, ker so ambicije še večje, kot so bile prej. Osvojili smo eno lovoriko, a zdaj si druge želimo še bolj. To mora biti izhodišče za še večje dosežke. Po vsem, kar smo pokazali v tej sezoni Lige prvakov, moramo zdaj narediti še en korak naprej," je bil jasen Arteta, ki v severnem delu angleške prestolnice piše pravo nogometno pravljico.

Nekdanji igralec tako PSG-ja kot Arsenala je lani s Parižani bitko bil v polfinalu, na koncu je bil boljši njegov rojak na francoski klopi Luis Enrique. Arteta se na lanski poraz ne ozira, še več, iz njega celo črpa veliko pozitivnega: "Ko sem si tekmo znova pogledal, sem opazil kar nekaj stvari, ki so mi bile zelo všeč. Še bolj se je utrdil moj občutek, da smo imeli lani veliko smole in bi lahko brez težav prišli tudi do zmage. Obe ekipi sta se v letu dni konkretno razvili, tako da ne gre pričakovati enakega poteka srečanja."

Čeprav je bil glede svojih taktičnih prijemov pričakovano skrivnosten, gre od topničarjev znova pričakovati igro, ki jih spremlja že celotno sezono. Pragmatičen nogomet, ki sloni na taktični zbranosti in enotnosti, morda velikokrat ne postreže s poslasticami za nevtralnega gledalca, a več kot očitno obrodi rezultate. "Ko je prišel v klub, smo bili v veliko slabšem stanju. Mikel je od prvega dne želel Arsenal vrniti na nivo, na katerega spada, kar pomeni nenehno biti med favoriti za osvajanje največjih lovorik. Ponosen sem, da smo z osvojitvijo Premier lige in mestom v finalu Lige prvakov to tudi dosegli," je bil poln hvale na račun svojega trenerja eden glavnih zvezdnikov angleške zasedbe Bukayo Saka, ki je pri klubu že od samega začetka Artetine ere.

Na drugi strani pa bodo stali nogometaši Paris Saint-Germaina. Aktualni evropski prvaki so v zadnjem letu in pol evropsko nogometno javnost navdušili s svojim hitrim, atraktivnim in fluidnim slogom igre. Parižane krasi predvsem napad, kjer se glavni akterji Ousmane Dembele, Kvicha Kvaratskhelia in Desire Doue ne ozirajo na tradicionalne in rigidne klasifikacije svojih položajev, temveč jih med srečanjem velikokrat zamenjajo in tako poskrbijo, da nasprotna obramba nikoli ne ve, kaj jo čaka v naslednjem napadu. Dirigent najboljše ekipe v Evropi je Luis Enrique, ki je v Pariz vnesel popolnoma drugačno mentaliteto.

Po številnih neuspešnih zvezdniških projektih, ki so katarsko vodstvo kluba vedno znova pustili razočarano, je nekdanji španski reprezentant vendarle našel ključ do uspeha: igra, ki bazira na enotnosti in taktični dozorelosti. Zdi se, da vsak nogometaš Parižanov točno ve, kakšna je njegova naloga na igrišču. Enrique je imel v glavi cilj jasno začrtan že od samega prihoda: "Ko sem prišel, sem ciljal na osvojitev Lige prvakov. Moj cilj sem dosegel prej, kot sem si mislil. Pogoji, v katerih delamo, so odlični, vse, kar smo osvojili, smo si tudi zaslužili. V Budimpešti imamo novo priložnost, da posežemo po tako želeni srebrnini."

Ohranitev evropske krone za Pariz pomeni status nesmrtnosti med svetovno nogometno smetano. V modernem obdobju najelitnejšega klubskega tekmovanja je naslov uspelo ubraniti zgolj madridskemu Realu, ki je od 2016 do 2018 vzel kar tri zaporedne lovorike. Uspeh v Budimpešti bi Enriqueja tako postavil ob bok legendarnemu Zinedinu Zidanu, a v primerjavi z nekdanjim dobitnikom zlate žoge je Španec evropski vrh dosegel z dvema različnima kluboma.

Pred velikim finalom je predvsem francosko javnost najbolj burila manjša poškodba, ki jo je staknil Dembele in zaradi katere je predčasno zapustil zadnjo ligaško tekmo proti mestnemu tekmecu. Aktualni imetnik zlate žoge je pred največjo klubsko tekmo sezone vendarle pomiril privržence evropskih prvakov: "Ni me strah, da bi finale izpustil zaradi poškodbe. Za nami je naporna sezona, a trener in strokovni štab sta zares dobro upravljala naše minute. Počutim se 100-odstotno in prepričan sem, da bomo jutri v tekmo krenili z vso močjo."

Mirne vesti lahko trdimo, da se Arsenal in PSG dodobra razlikujeta, ko govorimo o slogu nogometa, ki se ga poslužujeta. Razlika pa bo v madžarski prestolnici opazna tudi na tribunah. Navijači aktualnih evropskih prvakov iz Francije so znani po kontinentalnem načinu navijanja. So učbeniški primer organiziranih navijačev, ki se držijo t. i. ultras kodeksa, ki veleva črna oblačila, klubski šal in nenehno ter vodeno navijanje od prve do zadnje minute.

Množično romanje nogometnih fanatikov iz dežele galskih petelinov v mesto ob Donavi bo Parižane zgolj še podžgalo, trdi Dembele: "Tudi sami čutimo navdušenje zaradi finala, enako je bilo tudi lani. Vse to nas veseli in nam daje dodatno samozavest. Našim navijačem hočemo dati to, česar si želijo."

Na drugi strani pa so navijači Arsenala, ki bodo z Otoka prinesli svojo kulturo navijanja. Ta se skoraj v popolnosti prepleta s tako imenovano casual subkulturo, ki je Združeno kraljestvo preplavila v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja. Sloni predvsem na sporadičnem navijanju, ki ga diktira potek igre in ne vodja navijačev. Navkljub razliki med obema navijaškima bazama bodo tudi topničarji veliko samozavesti črpali od svojih privržencev: "Dobro vem, kaj jim to pomeni. Bil sem tukaj ob vzponih in padcih. Ko smo osvojili ligo, smo lahko videli nore posnetke, kaj ta klub pomeni ljudem. Ampak zdaj moramo ostati zbrani in z zmago v Ligi prvakov poskrbeti, da bo parada ob proslavi naslova še bolj nora," je povedal ljubljenec tribun v severnem Londonu Bukayo Saka.

Budimpešta se je za ta konec tedna prelevila v raj na zemlji za nogometne navdušence po celotnem svetu. Množice ljudi derejo v središče madžarske prestolnice, da bi bile priča velikemu spektaklu, ki pa bo letos na sporedu dve uri prej kot ponavadi. Pri evropski nogometni zvezi (UEFA) so se odločili, da se finale prične ob 18. uri, kar pomeni več večernega rajanja za končne zmagovalce.

Kot ste že vajeni, bomo tudi tokrat poskrbeli, da vam bomo čim bolje približali utrip vrhunca nogometne klubske sezone. Naša ekipa je na prizorišču že od srede, kjer skrbi za izredno zanimivo vsebino za vse naše informativne oddaje ter spletne portale. Studijski del pred vrhuncem bomo začeli že ob 17.00, na kraju dogodka bosta tekmo za vas pospremila naša voditeljica Sanja Modrić in legenda slovenskega nogometa Zlatko Zahović. Dogajanje boste lahko spremljali na POP TV in VOYO.

Vabljeni v našo družbo!