Medaljo izročil materi, ki je šla noseča peš čez Saharo

Novo življenje sta si ustvarila v Baskiji, pokrajini na severu Španije. Tam sta se jima rodila sinova, ki sta zaznamovala nogometni svet. Tako Nico Williams kot njegov starejši brat Inaki Williams igrata za prvoligaški Athletic iz Bilbaa, Inaki je celo kapetan.

Oba sta oblekla tudi reprezentančni dres in zaigrala na letošnjem evem prvenstvu, le s to razliko, da je Inaki počastil domovino svojih prednikov in oblekel dres Gane, Nico pa je zastopal državo, v kateri se je rodil in odraščal.

Trenutek, ko po končni zmagi Španije nad Anio Nico Williams mamo stisne za roko in ji podari najžlahtnejše odličje, je v trenutku postal viralen.

Zgodba za tem trenutkom pa je še bolj ganljiva. O trnovi poti staršev je Inaki Williams pred nekaj leti spregovoril v intervjuju za Guardian. Mati Maria je bila že noseča z njim, ko sta se z domačega praga odpravila na 3200 kilometrov dolgo nevarno popotovanje čez Saharo.

V intervjuju je priznal, da dolgo časa ni vedel, kako se je zgodba v resnici odvila. Vedel je, da je njegovo življenje drugačno od njegovih prijateljev, vendar podrobnosti ni poznal: "Gledal si novice in videl ladje, ki so prihajale iz Afrike, ljudi, ki so plezali čez ograjo v enklavi Melilla, in spoznal sem, da v resnici ne vem, kako smo prišli v Španijo. To sem vedno spraševal, a se je mama temu izogibala, ker sem bil še otrok, mislila je, da bi bilo to zame preveliko breme."

Nekega dne se je vendarle odločila, da je napočil čas. Takrat je bil star 20 let in je že igral za Athletic.

"Bila sva doma v Bilbau in gledala televizijo, ko se je nekaj zgodilo – ne spomnim se natančno kaj – in sem jo ponovno vprašal. Mama je ugasnila sprejemnik in rekla: "V redu. Prišel je trenutek, da ti povem. Sedi, mislim, da si zdaj pripravljen slišati zgodbo o meni in očetu," se je spominjal Inaki.

Začela je pripovedovati zgodbo, kako sta šla z očetom na pot brez hrane in vode, o ljudeh, ki jim ni uspelo, zavedajoč se, da bi to lahko bila tudi onadva.

Ljudje so šli na pot, ne da bi vedeli, kaj jih čaka, ali bodo preživeli. Najprej so jih nagnetli v tovornjak, v enega tistih z odprto prikolico, kamor se je stlačilo 40 ljudi. Nato so hodili več dni. Tisti, ki niso zmogli, so ostali tam, za vedno. Nanje so prežali tatovi, posilstva, trpljenje, prevare tihotapcev, ki ljudi privedejo do polovice poti, nato pa jim zabrusijo, da se pot tukaj konča.

"Nisem vedel, da so peš prečkali puščavo. Vedel sem, da ima oče težave s podplati, vendar ne, da je to zato, ker je hodil bos po saharskem pesku pri 40, 50 stopinjah," je pripoved na Inakija pustila močan vtis.

Njegova starša sta uspela priti do Melille, španske enklave na severni afriški obali, in preplezati ograjo, pridržala ju je civilna garda. Ker sta na špansko ozemlje vstopila kot migranta, jima je grozila deportacija. Ko sta bila v zaporu, jima je odvetnik humanitarne organizacije Caritas, ki je govoril angleško, rekel: "Edino, kar lahko poskusite, je, da jim rečete, da ste iz države, ki je v vojni." Raztrgala sta ganske dokumente in dejala, da sta iz Liberije, da bi zaprosila za politični azil.

Odpeljali so ju v Baskijo, kjer je katoliški duhovnik Iñaki Mardones pomagal mlademu paru, da se postavi na noge. V zahvalo sta po njem imenovala prvorojenca, ki se je rodil junija 1994.

Novo življenje za mlado družino ni bilo lahko. Oblačila so dobivali iz cerkve. Ni jih bilo veliko, a Williams vztraja: "Imel sem hrano, nekaj za obleči in v primerjavi z mnogimi, mnogimi ljudmi sem bil bogat," ponazarja, kaj ga je naučila zgodba njegovih staršev.

Oče Felix je poprijel za vsako delo, bil je pastir, delal na gradbiščih in za skoraj deset let odšel tudi v London, kjer je opravljal dela, ki jih ni hotel nihče drug, da bi pomagal preživljati družino doma. Več služb je imela tudi mati Maria, za malega Nica, ki se je rodil leta 2002, je pomagal skrbeti Inaki.

Preboj v španski nogometni klub je spremenil vse, v dresu Athletica je debitiral leta 2014. "Vedel sem, da bo to rešilo veliko stvari. Ni šlo za sam debi, ampak to, kar je prinesel. Pomenilo je, da sem očeta vrnil iz Londona, da sem po desetih letih ponovno združil svojo družino, da je moj mlajši brat imel očetovsko figuro, stabilnost, družino, ki smo si jo tako zelo želeli. Sanjal sem, da bom nogometaš, a tudi da bom ponovno združil svojo družino," je pripovedoval Inaki. Kmalu je šel po njegovih stopinjah še Nico in brata sta danes soigralca.

Oba z Nicom sta v profesionalnem nogometu uspela, denar dajeta na kup, nikoli pa nista pozabila, od kod prihajata in kako sta odraščala. "Ko slišiš zgodbo mojih staršev, se želiš še bolj boriti, da bi vrnil vse, kar sta žrtvovala za naju. Nikoli jima nisem mogel oddolžiti – tvegala sta svoje življenje – toda življenje, ki jima ga poskušam dati, je tisto, o katerem sta sanjala, da bi ga dala nama," je zaključil.

In Nicova gesta, ki so jo mnogi že označili za najbolj čustven trenutek turnirja, je bila povedna tudi brez besed. Svetu je tiho povedal, da medalja pripada ženski, ki je za prihodnost svojih otrok tvegala vse in prepešačila puščavo, da bi oni lahko sanjali svoje sanje.