Navijaška evforija: 'Večina se ne ozira na politiko in tukaj se ljudje znamo združiti'

Nogomet je brez dvoma najbolj popularna igra na svetu, kar se v zadnjem mesecu, odkar traja letošnje svetovno prvenstvo znova potrjuje. V boju za laskavi naslov najboljše nogometne reprezentance našega planeta so ostali le še Francozi, ki so v polfinalu izločili svoje sosede Belgijce, ter Hrvati in Angleži, ki bodo v medsebojnem obračunu določili drugega finalista, ki se bo v nedeljo v Moskvi pomeril z galskimi petelini na zadnjem obračunu letošnjega mundiala.

Navijaštvo gre skozi generacije, to smo 'naučeni'

Odkar obstaja nogomet pa obstaja tudi navijanje in če kdaj, pride to do izraza na nogometnem turnirju vseh turnirjev – svetovnem prvenstvu. Takrat tudi tisti, ki sicer niso zagrizeni nogometni navdušenci, ne ostanejo ravnodušni.

O fenomenu navijaštva na mundialu športni psiholog Blaž Zagorc razloži: "Na splošno gledano je to, da postanemo navijači, zgodovinsko pogojeno. Če se to vleče skozi generacije, 20, 30, 40 let, je logično, da smo že nekako naučeni. In za nogomet smo naučeni, da je to neka stvar, ki jo bolj spremljamo. Spremljamo celo tekme drugih reprezentanc, ki nas sicer ne zanimajo, nekih afriških, azijskih. Gre za nekaj ’bolj pomembnega’ in zato se ta zgodovinski vidik vklopi. Pomaga pa tudi to, da se začnemo pogovarjat. Da je to tista stvar, ki jo spremljamo."

"Vzrok za to navijaštvo je tudi to, da s tem želimo zadovoljevat svoje potrebe, predvsem po uspehu in sprejetosti. S tem ko navijamo, smo namreč del neke skupine. Je pa to en tak fenomen, biti navijač postane del naše identitete in če ni naše reprezentance iščemo neko drugo reprezentance in tista druga reprezentanca postane del naše identitete," dodaja Zagorc.

'Zmagali smo' in 'Dobro nam je šlo'

Poistovetimo se celo do te mere, da kot navijači govorimo v prvi osebi ednine, pravi Zagorc: "Ti uspehi postanejo tudi na nek način naši."

Vse to pa se še poveča, ker velika masa ljudi spremlja dogodek: "Princip druženja in nenazadnje poletni čas botruje temu, da se še tisti, ki sicer ne spremljajo nogometa, prilagodijo. Vidijo, da se drugi zabavajo in jih v bistvu še to potegne zraven."

Dodatni razlog za tako široko priljubljenost, pa se skriva tudi v sami strukturi nogometne igre: "Nogomet je glede adrenalina in zabave gledalcev nekoliko specifičen, ker ima zelo malo pomembnejših dogodkov na tekmi, se pravi golov. To pomeni, da smo bolj na trnih, dlje časa čakamo, ko pa se ti dogodki zgodijo, torej padejo goli, se ta adrenalin sprosti. Zato je nogomet vseeno malo drugačen od drugih športov, ekipnih ali pa individualnih, kjer je tega dogajanja vseeno več," razlaga Blaž Zagorc.

Ali res največ Slovencev navija za Hrvaško?

Na vprašanje ali največ Slovencev stiska pesti za naše južne sosede, Zagorc ne more podati natančnega odgovora: "To bi težko rekel, ker ne poznamo podatkov. Je pa res verjetno, da kar nekaj Slovencev navija za Hrvaško, a jih verjetno precej tudi ne navija za njih oziroma navija za druge reprezentance. Recimo Anglija je v Sloveniji precej popularna, precej spremljamo angleško ligo in ima zato kar nekaj navijačev."

Zagotovo na izbiro ekipe, katere zmago bi raje videli, vpliva več dejavnikov, tudi skupna zgodovina in geografska bližina, trdi Zagorc: "Zagotovo precej Slovencev razmišlja, da so naši sosedje in se spodobi na nek način navijati za njih. Marsikdo pa seveda zaradi naših odnosov z njimi razmišlja tudi nasprotno."

A šport je sposoben presegati politične konflikte. "Večina navadnih ljudi se ne ozira na politiko in tukaj se ljudje znamo združiti. Ponavadi se navijači družijo med sabo in znajo iti prek teh stvari. To kaže tudi na neko zrelost naroda, recimo našega v tem primeru, da mi lahko navijamo za njih kljub sporom, ki jih imamo na politični ravni. Eno je pač stvar politike, drugo pa stvar športa," je povedal športni psiholog.

Športni uspehi imajo časovno omejen učinek na družbo

Evforija na Hrvaškem dosega vrelišče. Podobno je bilo stanje pri nas lani septembra, ko so naši košarkarji osvojili vrh Evrope.

"V takih trenutkih se tista identiteta poistoveti. Vsi smo nekako eno, vsi razmišljamo o enem in vsi smo si enotni o enem, kar ponavadi v državi ni tako. Se pravi, imamo teme, v katerih smo razdeljeni, razmišljamo drugače, v teh primerih smo vsi usmerjeni v isto smer. Vsi si želimo zmage, naslova prvakov," pojasnjuje Zagorc.

A takšna povezanost in enotnost ima omejen rok trajanja, saj po nekih raziskavah ali pa izkušnjah ta učinek ne traja dolgo: "Da to ne traja v nedogled, bi se lahko naučili pri nas. Je zelo ozko usmerjeno v to časovno obdobje, ko je evropsko ali svetovno prvenstvo, potem pa se narod vrne v tiste tirnice v katerih je bil prej. V teh trenutkih pa pozabimo ostale stvari, smo bolj povezani s svojo državo, takrat začutimo več ponosa, gremo vsi v isto smer, isto razmišljamo, vsem nam je to del naše identitete in je stvar naroda v tistem trenutku."