Najbolj strelsko turobna sezona v zgodovini slovenskega nogometa

Pred zadnjim krogom smo dobili odgovore na skorajda vsa relevantna vprašanja glede slovenske Prve lige. Nekaj nogometašev pa se je vendarle še borilo za končno slavo v obliki naziva najboljšega strelca prvenstva. Z zadetkom v 89. minuti domače tekme proti Aluminiju je Benjamin Tetteh postavil končni izid srečanja s 3:0 in se na vrhu lestvice strelcev izenačil z ruskim napadalcem Celja Nikito Iosifovom. Ganec in Rus sta se ustavila pri številki 12 doseženih zadetkov, na drugem mestu je bil Hrvat Franko Kovačević, ki je Knežje mesto že med zimskim prestopnim rokom zamenjal za Budimpešto, kjer je oblekel dres Ferencvarosa. Tretje mesto so si z 10. zadetki delili Jaša Martinčič (Radomlje), Behar Feta (Aluminij), Admir Bristrić (Bravo) in Josip Iličić (Koper). Zgoraj našteti nogometaši so tudi edini, ki so presegli dvomestno število golov.

Najbrž ni treba posebej poudarjati, da je izkupiček 12. zadetkov za najboljša strelca lige milo rečeno skromen, šel pa bo tudi v anale slovenskega nogometna. Nikoli v zgodovini slovenske Prve lige ni najboljši strelec dosegel manj zadetkov, do letos sta neslavni rekord v rokah držala Jan Mlakar in Nardin Mulahusejnović, ki sta v sezoni 202/21 v dresih Maribora in Kopra zabila 14 golov. V lanski sezoni jih je 15 zabil dragulj Olimpije Raul Florucz, ki pa je ob tem prispeval še osem asistenc. V zadnjem obdobju smo bili lahko priča pomanjkanju markantnih golgeterjev.

V zadnjih 15 letih je zgolj dvema igralcema uspelo doseči mejo 20 doseženih zadetkov. Kot zadnji se s tem dosežkom lahko pohvali Žan Vipotnik, ki jih je v sezoni 2022/23 zabil točno 20. Izjemni Konjičan svojo potentnost pred golom kaže tudi v drugi angleški ligi, kjer je letos pokoril vso konkurenco in se ustavil pri impresivni številki 23. V Sloveniji je v dresu Maribora pod taktirko Damirja Krznarja strelsko "eksplodiral" in si tako prislužil prestop v Franciji, kjer pa je njegova epizoda pri nesrečnem Bordeauxu trajala kratek čas.

V sezoni 2019/2020 pa je slovensko nogometno javnost s svojimi predstavami nase opozoril Ante Vukušić. Hrvaški napadalec je v dresu Olimpije postavil tretji najboljši strelski izkupiček v zgodovini samostojne Slovenije, zabil je kar 26 golov. Skupaj z Luko Menalom in Stefanom Savićem je tvoril izredno nevaren napadalni trojec, ki je zmajem skorajda pripeljal sedmi naslov državnih prvakov. Izjemna sezona Vukušića ni izstrelila med zvezde, takoj po koncu se je pridružil FCSB v Romuniji, sledile so še epizode po celotni nekdanji Jugoslaviji, nikjer pa mu ni uspelo ponoviti izjemne sezone iz dresa Olimpije.

Najboljšo strelsko sezono je že v uvodni izdaji uprizoril Zoran Ubavić. Legendarni napadalec je v prvi ligaški sezoni samostojne Slovenije v dresu Olimpija dosegel kar 29 zadetkov, s čimer je postavil absolutni rekord, ki je še do dandanes ostal nedotaknjen. Vredno je omeniti, da so imeli napadalci v sezoni 1991/92 na voljo 40 ligaških tekem, saj je v prvenstvu zaradi kaosa po razpadu nekdanje skupne države nastopalo kar 21 ekip. Tudi zaradi tega je pet igralcev prešlo mejo 20 golov. Zdaj žal že pokojni Ubavić ostaja tudi najboljši strelec v zgodovini Olimpije, na 283. tekmah je dosegel kar 167 zadetkov.

Na vrhu večne lestvice strelcev prve slovenske lige pa pričakovano kraljuje Marcos Tavares. Brazilec, ki je več kot desetletje preživel pri Mariboru, kjer si je najverjetneje priigral naziv najboljšega igralca v zgodovini našega prvenstva, je bil kar trikrat v karieri kronan za najboljšega strelca, in sicer v sezonah 2010/11, 2012/13 in 2014/15. Do laskavega naziva najboljšega strelca vseh časov ni prišel s sporadičnimi strelskimi pohodi, temveč z doslednostjo, ki ga je krasila čez celotno kariero. Njegov najboljši izkupiček je znašal 17 zadetkov.

Enako število zadetkov je v legendarni sezoni 2015/16 dosegel tudi slovenski reprezentant Andraž Šporar, ki je v Ljubljano po 21. letih vrnil naslov državnega prvaka. Posebnost njegovega dosežka pa je, da mu je uspel v vsega pol sezone. Januarja leta 2016 se je namreč preselil k švicarskemu Baslu, njegovega izkupička pa v Sloveniji vendarle ni bilo uspeti premagati nobenemu.

Dejstvo je, da se letošnja sezona slovenske Prve lige ne bo vtisnila v kolektivni spomin nogometne javnosti. Prvič po 17 letih se na mesta, ki vodijo v Evropo, nista uvrstila oba največja kluba Olimpija in Maribor. Rezultatski propad obeh velikanov sicer še zdaleč ne pomeni dolgočasne sezone, a letos je bilo temu žal tako. Zadnja četrtina je minila predvsem v znamenju neizbežnega slavja Celjanov in potrditvi drugega mesta s strani Kopra. Boj za tretje mesto bi se sicer lahko zavlekel tudi v zadnji krog, a je sporna zmaga Brava nad Radomljami odgovorila tudi na to vprašanje. Že dolgo časa se je vedelo, da se bo v dodatne kvalifikacije za obstanek odpravilo Primorje, vse ostalo pa je roko na srce drugega pomena.

Pomanjkanje dobrih strelcev pa je trend, ki ga lahko vidimo tudi v evropskem nogometu. Daleč so časi, ko je imel vsak angleški klub v kadru vsaj dva premetena golgeterja, ki sta lahko v vsakem danem trenutku tekmo obrnila v prid svoje ekipe. Za to je v neki meri poskrbel Jose Mourinho, ki je na otok pripeljal postavitev z enim osrednjim napadalcem in poskrbel, da so se angleške ekipe začele oddaljevati od slavne formacije 4-4-2. Taktični razvoj nogometa kdaj enostavno terja vidike igre, ki so nam najbolj všeč. Če je najpomembnejša postranska stvar na svetu včasih temeljila na trenutkih individualne kakovosti, je dandanes veliko več poudarka na taktičnih idejah trenerja. 

Trend, ki je dohitel tudi Slovenije in ki je v svoji osnovi cikličen. Ne dvomim, da se bodo na naše zelenice enkrat znova vrnili markantni napadalci, ki bodo v sezoni dosegli več kot 12 zadetkov. Navsezadnje smo jih kljub vidnemu upadu v zadnjih letih proizvedli kar nekaj.