Iranski nogometaši kolateralne žrtve političnega konflikta

Iran si je nastop na svetovnem prvenstvu zagotovil skozi kvalifikacije. Po začetku ameriških zračnih napadov konec februarja pa se je pojavilo vprašanje, ali bo sploh lahko sodeloval na tekmovanju, katerega večinski del bo potekal prav v ZDA.

Čeprav je Donald Trump dejal, da je za nogometaše Irana zaradi ogrožene varnosti bolje, če se prvenstva ne udeležijo, jim je ameriška administracija naposled le izdala vizume, toda šele nekaj dni pred začetkom prvenstva.

Pri tem je usoda spremljevalnega osebja reprezentance ostala nejasna. Po iranskih navedbah nekateri ključni člani delegacije namreč vizumov niso dobili, med njimi tudi podpredsednik zveze Mehdi Mohamad Nabi in direktor reprezentance Mehdi Harati. Washington se brani, da so bili vizumi izdani igralcem in "nujnemu" osebju. "Iranski reprezentanci ne bomo dovolili, da izkoristi sistem in v državo pretihotapi teroriste," odgovor Bele hiše navaja CNN.

Iran je namesto v Arizoni nastanjen v mehiški Tijuani, od koder bo potoval na tekme v Los Angeles in Seattle. Po navedbah iranskega veleposlanika v Mehiki naj bi reprezentanca lahko v ZDA vstopila le na dan tekme, pri čemer bi morala še isti dan državo tudi zapustiti. Predstavnik za stike z mediji na iranski nogometni zvezi je nato sporočil, da bodo v državo lahko vstopili dan pred tekmo, kar se sklada tudi s pravili Fife. Te namreč zahtevajo, da sta na novinarski konferenci dan pred tekmo prisotna selektor in vsaj en nogometaš.

Še bolj je zapleten položaj navijačev. Za običajne ljubitelje nogometa je pot iz Irana v ZDA praktično nemogoča, sem pa seveda spadajo tudi družinski člani nogometašev. Če je Fifa v sodelovanju z ZDA naposled le našla (zasilno) rešitev za nogometaše, za družine in običajne navijače ni imela toliko posluha.

Bodo pa iranski nogometaši vseeno stavili na podporo diaspore, ki je predvsem številna v Los Angelesu, kjer bosta tekmi z Novo Zelandijo in Belgijo. "Pritisk bo ogromen, želimo jih osrečiti in narediti ponosne," je razmišljal iranski reprezentant Said Ezatolahi.

Nogometaši Irana so se od rojakov poslovili sredi maja na posebni slovesnosti v Teheranu, kjer je nogomet še enkrat več postal politično sredstvo. Predsednik iranske nogometne zveze Mehdi Tadž je dejal, da bo reprezentanca predstavljala narod, njegove borce in vrhovnega vodjo. "To je reprezentanca vojnega časa, ki je temelj avtoritete in odpora," besede Tadža navaja Reuters. Takšna retorika položaja nogometašev zagotovo ni olajšala.

Iranci so že na prejšnjem svetovnem prvenstvu v Katarju igrali pod težo notranjepolitičnih napetosti in vprašanja odnosa igralcev do oblasti. Spomnimo, da na prvi tekmi z Anglijo niso peli himne v znak podpore protivladnim protestom.

Čeprav se iranska politika trenutno generacijo trudi prikazati kot simbol narodne enotnosti, to ni odraz realnega stanja, poroča BBC. Najbolj odmeven pokazatelj tega je bila izključitev napadalca Sardarja Azmuna. Nekdanji član Rome in Bayer Leverkusna na prvenstvo ne bo potoval, ker mu trenutni režim očita nezvestobo.

Nogometaši so se pred potjo v Mehiko dva tedna pripravljali v Turčiji, kjer pa novicam iz domovine niso mogli ubežati. "Skušamo se osredotočati na šport, vendar sledimo novicam iz domovine. Politične stvari lahko vplivajo na igralce, sploh tiste manj izkušene," je za AP priznal izkušeni vezist Ezatolahi. 

"Vemo, kaj vse so skozi vojno prestali naši ljudje. Na mundialu bomo igrali zanje, da jim lahko z rezultati pričaramo vsaj malo veselja," je dodal Mohamad Gorbani.

Kar 17 od 26 vpoklicanih iranskih nogometašev si kruh služi v domačem prvenstvu, ki pa je od začetka iransko-ameriškega konflikta prekinjeno. Zato je forma številnih reprezentantov pod velikim vprašajem. Za nameček je četa selektorja Amirja Galenoija druga najstarejša na celotnem mundialu.

Nogometno gledano je največja iranska moč Mehdi Taremi, ki je za reprezentanco na 104 tekmah dosegel že 58 golov. Napadalec z izkušnjami iz Porta, Interja in Olympiakosa je bil v kvalifikacijah neposredno vpleten v skoraj polovico vseh zadetkov. V skupini z Novo Zelandijo, Belgijo in Egiptom bo skušal Iranu priigrati zgodovinski prvi preboj v izločilne boje. To je obenem osnovni cilj iranske reprezentance pred začetkom turnirja.

Že zdaj pa je jasno, da bodo iranske nastope vsaj toliko kot predstave na zelenici zaznamovali dogodki zunaj stadionov. Iranski nogometaši so postali kolateralne žrtve političnih sporov. To pa je predvsem krivda organizatorjev. Ne glede na politično stanje v določeni državi bi Fifa morala vsem nastopajočim zagotoviti enake pogoje. Če pa je reprezentanca zaradi političnih zapletov svojo bazo prisiljena preseliti v drugo državo in ne ve natančno, kdo iz strokovnega štaba bo sploh lahko šel zraven, o enakih pogojih težko govorimo.