Mesto, kjer (skoraj) nič ne deluje – razen nogometa

Gostovanje nogometašev Celja v Atenah smo izkoristili tudi za raziskovanje mesta. Že prvi koraki iz hotela v jutranji promet razkrijejo, da tukaj pravila niso zapisana na papirju. Grška prestolnica te udari z zvokom, vonjem in ritmom, ki ga težko razumeš, če ga ne sprejmeš. Vse se zdi zgoščeno, prenatrpano, na robu razpada, a nikoli povsem čez rob.

Promet v Atenah? Kaos. Popoln kolaps. Prometna pravila in semaforji so pogosto le dekoracija. Ob našem obisku so stavkali taksisti, voda ni samoumevna, ležernost pa skoraj način življenja. Revščina je prisotna, ne skriva se. Ko na grških otokih ni turistične sezone, se Atene še bolj napolnijo. Večina Grkov zimo preživi tukaj v mestu, ki diha težko, a ne neha dihati. Grki radi rečejo: "Atene so kaos, ki ima svoj red."

Če v Atenah marsikaj ne deluje, strast do nogometa zagotovo ne sodi v ta koš. Ta je namreč na najvišji ravni in je lahko za vzor celotnemu svetu. Le redke države v tem segmentu prekašajo Grčijo, če sploh. Ob sprehodu po ulicah, pogovorih z domačini, obisku stadionov treh velikanov Olympiacosa, AEK-a in Panathinaikosa hitro postane jasno, da nogomet tukaj ni le šport.

Atene dihajo nogomet, ki je identiteta, religija. Grafiti klubov so na vsakem koraku. Barve, simboli, parole, Atene so poslikane z nogometom. Tukaj ni nevtralnosti, skoraj vsak domačin pripada enemu izmed teh treh klubov in to pripadnost nosi s seboj kot identiteto. Navijaštvo se pogosto prenaša iz roda v rod. Če kdo izstopi iz družinske tradicije, je to že skoraj izdaja.

Navijači so fanatični. Gre za temperamenten narod, poln strasti. Tekma njihovega kluba je vrhunec, na katerega čakajo iz tedna v teden. Atmosfera na tekmah, še posebej, ko se srečajo AEK, Olympiacos ali Panathinaikos, pogosto presega vse meje običajnega. Pekel na tribunah igralci opisujejo kot enega najtežjih v Evropi.

Atenski AEK so ustanovili grški begunci iz Carigrada, ki so iskali nov začetek. Zato ima klub še danes močno povezavo z delavskim razredom in begunsko skupnostjo. Dvoglavi orel, simbol bizantinskega imperija, ponazarja izgubljeno domovino.

Njihov dom, sodobna Agia Sofia (OPAP Arena), sprejme 32.500 gledalcev. Odprta leta 2022, izjemno akustična in skoraj vedno razprodana. Ko smo bili tam ob gostovanju Celja, je bilo vzdušje naravnost izjemno. Domačini pravijo: "Če je tako proti Celju, si predstavljajte derbi." Na več kot tri ure oddaljenem gostovanju v Volosu je AEK spremljalo več kot 20.000 navijačev. To pove vse.

Klub danes vodi ladjarski magnat in milijarder Marios Iliopoulos. Slednji je velik navijač kluba, ambiciozen in neposreden. Med polčasom tekme proti Celju, ko je AEK zaostajal z 0:2, je stopil v garderobo in igralcem jasno povedal, da si izpada proti Slovencem po zmagi na prvi tekmi s 4:0 nikakor ne smejo privoščiti.

V Atenah lastniki niso le investitorji, so del zgodbe, nogomet pa ni le posel, ampak je osebna stvar. Svoje igralce zna Iliopoulos še kako nagraditi, kadar so uspešni, o čemer priča tudi zabaven spodnji videoposnetek.

Cilji AEK-a so visoki, ekipa se uspešno bori na dveh frontah – v grškem prvenstvu in Konferenčni ligi. Česa bi bili navijači bolj veseli? "Če osvojimo Konferenčno ligo, bom nag tekel po ulicah," je slikovito odgovoril eden izmed navijačev AEK-a in jasno povedal, da si navijači precej bolj želijo evropskega uspeha, ki je leta 2024 uspel Olympiacosu.

Le deset kilometrov stran od centra Aten leži Pirej, največje grško pristanišče. V praksi deluje kot pomorski del Aten, saj sta mesti danes skoraj zrasli skupaj. 

Gre za delavsko srce mesta, kjer domuje Olympiacos, najuspešnejši klub v državi in klub pristaniških delavcev. Olympiacos pomeni "olimpijec", kar naj bi predstavljalo moč, ponos in zmago. Olympiacos je leta 2024 postal prvi grški klub z evropsko lovoriko.

Stadion Georgios Karaiskakis sprejme okoli 33.000 gledalcev in velja za eno najtežjih gostovanj v Evropi. Bližina tribun igrišču vse skupaj samo še potencira. Rdeča barva simbolizira strast in borbenost, navijači pa so tesno povezani s Crveno zvezdo.

Ob obisku uradne klubske trgovine je grški prodajalec Christos ob omembi Slovenije brez razmisleka z žarom v očeh izstrelil: "Zlatko Zahović!" Povedal je, kako je po mnenju mnogih najboljši slovenski nogometaš vseh časov še danes cenjen v Pireju.

Če je Olympiacos delavski in AEK begunski, je Panathinaikos meščanski. Ustanovljen leta 1908 velja za najstarejši veliki klub v Atenah. Panathinaikos pomeni "vseatenski", klub celotnega mesta. Njegov simbol, deteljica, pomeni tradicijo, srečo, identiteto. Panathinaikos ostaja edini grški klub, ki je igral v finalu Lige prvakov (1971).

Njihov stadion Apostolos Nikolaidis, znan kot Leoforos, je star, dotrajan, utesnjujoč, toda vseeno brutalen. Sprejme le okoli 16.000 ljudi, a občutek? Kot da jih je 50.000, zaradi bližine tribun deluje kot kotel. Pri Panathinaikosu se že vrsto let trudijo priti do novega stadiona, ki naj bi bil končan maja 2027, a domačini, ki priznavajo, da je stadion v slabem stanju, močno dvomijo v to.

Rivalstva med AEK-om, Olympiacosom in Panathinaikosom niso le nogometna. So politična, zgodovinska in osebna. Derbi "večnih sovražnikov" med Olympiacosom in Panathinaikosom presega športne okvire. Tudi dvoboji z AEK-om niso nič manj vroči. Navijaške skupine pripravljajo koreografije, baklade in ustvarjajo pritisk, ki ga igralci čutijo v kosteh. Na gostovanjih imajo grški navijači, kar se tiče grškega prvenstva, prepoved obiska stadiona.

Atene niso popolne, daleč od tega. So glasne, neurejene in kaotične. Mesto, ki te na prvi pogled odbije. A imajo nekaj, česar marsikatero urejeno mesto nima. Kaos, ki ima svoj red, in nogomet, ki ima svoj smisel. Morda v Atenah marsikaj ne deluje, a ko se prižgejo reflektorji in se tribune začnejo tresti, takrat deluje vse.