Nova ruska ruleta

Najprej: lekcija. Taka. Vredna, da si jo zapomnite. "Celo jutro sem gledal Kasperja Schmeichela, kako brani enajstmetrovke," je po drami, hororju, trilerju, grozljivki, vmes pa tudi dremežu, nabijanju in potratnosti časa, ki meji na resno preizpraševanja eksistencialističnih premis, priznal Luka Modrić - zakaj je tako kruto prepoceni zastreljal enajstmetrovko kariere in generacije. "Tega ne bom več počel." Verjamemo, da ne. Življenje nima drugih polčasov in priložnosti, kot je šel citat v filmu Montevideo, Bog te je videl. Nogomet jih pa ima. Zato pa je, kar je. Fuzbal.

Kaj pa drama? Kaj pa scenarij? Kaj pa to? Peter Schmeichel je bil stisnjenih pesti najbolj ponosen ata na svetu. Zlatko Dalić je pa edini ždel na klopi Hrvaške. Ni mogel gledati, ni imel živcev. Ali pa jajc. Pač ni zmogel. Pa saj... Luka Modrić ga je že enkrat nasmodil. Tisto je nekako pokukal, s klopi, mogoče pa bo. Nak. Ampak en strel, en penal, en trenutek kasneje ... Vse drugače. Vse. Nogomet. Kjer se vse zgodi v treh minutah nato pa doooolgo nič. In nato spet vse.

Slovo Inieste
Ne rabijo biti lepi. Lahko ga brcneš z levo in stisneš z desno. Lahko pomeriš sam, pa ga da tekmec. Samo da so goli. Pa četudi si ga sam porineš z roko v nogo in v gol. Bizarno? Ne samo bizarno. Španci niso šli domov enkrat. Šli so domov vsaj dvakrat. Najprej Julien Lopetegui kot bivši selektor, nato še vsi ostali - skupaj s Fernandom Hierrom. Nato je prišlo še spoznanje, da v osmini finala odhaja še ena legenda. Andres Iniesta. Rusko prvenstvo je neusmiljeno, a pošteno. Čistka je brutalna. Gneča zvezd na letališču pa tudi. Vsak lahko pride na vrsto. Danes si, jutri te ni. Zvezd ni. Bila je nedelja in golmani so pobirali nagrado za igralca tekme. Potem veste. "Včasih zaključki niso takšni, kot ste pričakovali ali sanjali," je povedal Andres Iniesta, strelec gola za edini naslov svetovnih prvakov za Španijo. Ampak takšno je življenje, je pristavil.

Kdo (ne) bi po sredini?
Danijel Subašić je v uradni izjavi najprej globoko zajel sapo. "Čakaj, da pridem k sebi. Ni lahko, uf," se je odkašljal hrvaški vratar. Tri enajstmetrovke je ubranil. Tri. Eriksenu, Schöneju in še Jörgensenu. Krohn-Dehliju pač ni mogel, ker je ta razparal mrežo in skoraj še upanje. Še ko je odlični argentinski sodnik Nestor Pitana razlagal vratarjema, naj ne skačeta iz črte pred udarcem, kar sta seveda oba počela, ker se to je, se in se bo počela, je bil Kasper Schmeichel nekaj kakor nasmejan. Skoraj, hm, rahlo arogantno. Češ, imamo mi to. Subašić pa se je raje pripravljal. Ni skakal po prvi, niti po drugi enajstmetrovki. Nato so vsi skakali po njem. Kaj ne bi, če si je skoraj sam zabil gol takoj na začetku v 57 sekundi. Dvoboj ikoničnih vratarjev, ki si ga bomo zapomnili. Oba sta na tekmi ubranila kar tri enajstmetrovke. Od šestih. Tretjino! In ja: golmani preberejo, če streljaš po sredini. Vprašajte Igorja Akinfejeva. Ali pa, še bolje, Iiaga Aspasa.

Dva bizarna gola
Za Jonasa Knudsena bomo zdaj vsi vedeli. Najbolj pa hrvaška obramba. Vse so vedeli, vse poznali. Da žoga leti daaaaaleč iz avta. In je. Že prva. Tisto, saj se v prvih petih minutah nič ne zgodi, si bodo zdaj tisti, ki so to izvedli, dobro zapomnili. Že zato, ker je tisti edini avt-kot ali kakorkoli se že projektilu reče dejansko privedel do gola. Pa ni trajalo dolgo, ker so potem prišli na vrsto Danci. Fliper. In napis: tilt. Na koncu je po odboju, nabijanju v glavo, torej glavometu, do žoge prišel Mario Mandžukić in še sam z več sreče kot stila potisnil žogo v gol. Nas pa zalimal na kavče. In smo čakali. In čakali. In čakali. Globoko v drugi podaljšek, ko se potem zgodi, kar se prej pač ni niti smelo niti moglo.

Prekršek prvenstva!
Ni mu ostalo prav nič drugega. Kaj pa bi? Boljše rdeči in upanje. Ampak začuda je bilo to, kar je storil, samo za rumenega. Prekršek Mathiasa Jörgensena nad Antejem Rebićem, ki bi jo lahko »gurnil« z glavo, če bi »samo« malo šel še po vseh štirih, je bil najbolj požrtvovalni penal, kar smo jih videli po roki Luisa Suareza, ko je prijel Gano za žogo in jo zabrisal iz - Južne Afrike. Kasper Schmeichel ni samo, ne, ubranil enajstmetrovke Luki Modriću. Ne, ne. Žogo je prijel. Za tole se pade na kolena. Za tole se pišejo balade.

"Bil sem prepričan, da bom zadel," je kasneje povedal hrvaški kapetan. Saj potem je. Po sredini. Z jajci. Ampak zakaj ga ni bilo praktično nikjer - razen, jasno, lucidne podaje Rebiću? "Ker je bilo tako soparno, da si se težko premikati in teči." Ni želel poudarjati vnaprej, da je to tekma (njegove) generacije. Ampak zdaj je. "Saj smo potem zabili iz penala, tisti, ki smo in Subašić je ubranil tri." Zadnjega je zabil Ivan Rakitić, takega, nadnaravnega: "Dragi Bog nam je to vrnil, ta generacija si je to zaslužila!" Je pa Šime Vrsaljko že pogledal naprej. Precej naprej. "Težko nas bo zdaj kdorkoli zaustavil!" Ni pa skril, da se jim je vmes že vse podrlo. Ampak to je nogomet.

Skromni Rusi, pravi možje
Igor Akinfejev in Stanislav Čerčesov. Golman in selektor. Ključna junaka, da so šli Španci domov, Rusi pa na pivo? Če vprašate Akinfejeva, zagotovo - ne. "Ne, igralec tekme so moja ekipa in naši navijači," se je ruski golman otepal velikega slavja. Še več, nezadovoljen je bil, da Rusija ni zmogla pokazati več, ko se je zdelo, zlasti v drugem polčasu, da ne bodo več sploh pomerili na španski gol. Prva izjava Čerčesova je bila takšna, kot njegov obraz. Nepremična, mrzla, zamrznjena. "Emocije so preproste: razmišljam samo o naslednji tekmi. Tako pač je." Kralj izjav, torej. V prvem polčasu, ko je Dzjuba zadel iz enajstmetrovke, Čeršesov ni gledal, kaj bo. Raje. Potem te možnosti več ni izbral. Težje bi namreč potem razlagal, z manj kredibilnosti, kako so njegovi fantje "moški, pravi moški!"

Ko se braniš, pretečeš več
Če bi se Španci in Rusi šli štafeto, bi iz Maribora do Ljubljane prišli Španci tam nekje do Brezovice. Rusi bi pa prilezli vsaj do Vrhnike. Da, če se braniš, lahko pretečeš tudi več, pa čeprav je bilo videti -že ko je Artjem Dzjuba šel iz igre - , da bodo Rusi končali tekmo plezajoč se. Španci so, kot je rekel Sergio Ramos, igrali s srcem, kljub temu, da so vmes ubijali igro v celih fazah tekme, ko je Moskva žvižgala, naj, vendar, za božjo voljo, podajo še malo naprej-nazaj, ne samo levo-desno. Še tako izmučeni, iztrošeni in izmaličeni reprezentanci se včasih izide. Samo zdržati je treba. Očitno tistih zadnjih pet minut drugega podaljška.

Najlepši goli dneva

Ni bilo.

Tvit dneva
Vsi smo, ko tekma ni šla nikamor, razumeli fantka. Malo manj pa pop koncertno mahanje s telefoni v Nižnem Novgorodu

(Ne)pomembne številke

2 - Ne, da gresta dve tekmi do enajstmetrovk ni pogosto. Šele drugič smo sinoči gledali 240 minut igre. Prvič se je to zgodilo v polfinalu leta 1986.

5 - Gostiteljev pritisk ne zlomi. Francija (1998), Južna Koreja (2002), Nemčija (2006), Brazilija (2014) in Rusija (2018) so vsi zmagali po izvajanju enajstmetrovk.

30 - V 30. minuti tekme v Nižnem Novgorodu so gledalci na stadionu mahali s telefoni.

57 - Ko je Mathias Jorgensen zabil v 57. sekundi proti Hrvaški, je to bil drugi najhitrejši gol na svetovnih prvenstvih. Clint Dempsey ga je Gani leta 2010 zabil že v 27. sekundi.

1.000 - Španija je prva reprezentanca, ki si je žogo podala več kot tisočkrat na eni tekmi. Ni pomagalo. Niti tistih 137 nad tisoč.