Od Wengerjeve romantike do nogometa milijard: kaj se je zgodilo s Premier ligo?

Pisal se je jesenski dan, 12. oktobra leta 1996, ko je takrat širši nogometni javnosti še neznani Arsene Wenger prvič sedel na klop takrat desetkratnih angleških prvakov, ekipe Arsenala. Le redki so slutili, da se začenja poglavje, ki bo za vedno zaznamovalo zgodovino londonskega kluba in angleškega nogometa. V naslednjih dobrih dveh desetletjih je s topničarji, kot pravijo ekipi s severa Londona, doživel skoraj vse – od vznesenih trenutkov zgodovinske veličine do bolečih razočaranj, od zmagoslavja do slovesa, ki je zaznamovalo konec neke dobe.

Epopeja njegovega poglavja pri Arsenalu je dosegla vrhunec v sezoni 2003/04, ko je Arsenal angleško prvenstvo končal brez enega samega poraza. Ekipa, ki je postala znana kot "Invincibles" (Nepremagljivi), ni osvojila le naslova, temveč se je zapisala v nogometno večnost. To je bil tudi tretji in zadnji naslov angleškega prvaka, ki ga je Arsenal osvojil pod vodstvom francoskega stratega.

Z izgradnjo novega stadiona Emirates, na katerem Londončani igrajo še danes, se je začelo eno najzahtevnejših, a hkrati morda tudi najimpresivnejših poglavij Wengerjeve ere. Gradnja novega doma je Arsenalu naložila veliko finančno breme, zaradi katerega je moral klub skrbno pretehtati vsak vložek. Wengerjeva pot zato ni bila vedno posuta z zlatom. Francoz je moral iskati ravnovesje med ceno, potencialom in kakovostjo nogometašev. Namesto da bi za vsako težavo ponudil drag nakup, je pogosto stavil na razvoj, prepoznavanje talentov in moč skupine. Zaradi finančne nekonkurenčnosti kluba je moral velikokrat prodajati tudi svoje največje zvezdnike. Kljub finančnim omejitvam je Wengerju kar nekaj let uspelo z razvojem igralcev in privlačno nogometno igro presegati finančne omejitve kluba, kljubovati bogatejšim tekmecem in Arsenal ohranjati med najbolj konkurenčnimi ekipami v angleškem nogometu.

Toda navijači njegove vizije niso vedno razumeli ali cenili. Ko so lovorike postajale vse redkejše, potrpljenje pa vse krajše, se je na tribunah začelo širiti nezadovoljstvo. Človek, ki je Arsenal nekoč popeljal na vrh angleškega nogometa, je v zadnjih letih svojega mandata vse pogosteje poslušal vzklike "Wenger Out" (Wenger odidi). Pozivi k njegovemu odhodu so postajali vse glasnejši in nekoč skoraj nedotakljivi Francoz je postal tarča kritik navijačev, ki so si želeli novih zmag in vrnitve na vrh. Leta 2018 se je Wenger po skoraj 22 letih na klopi Arsenala, ob vse večjih pritiskih, poslovil od topničarjev.

Toda obstaja še ena plat te zgodbe, ki je navijači takrat niso mogli poznati z gotovostjo. Medtem ko se je Arsenal pod Wengerjem spopadal s finančnimi omejitvami in skušal ostati konkurenčen najmočnejšim, so se nad nekaterimi njegovimi največjimi tekmeci začeli zbirati očitki o domnevnih kršitvah finančnih pravil. Njihov razplet bi lahko pomembno vplival na razumevanje nogometne zgodovine, vendar je pot do dokončnih odločitev še dolga.

Farsa okoli ene največjih finančnih afer v zgodovini angleškega nogometa je Manchester City, ki se je znašel pod drobnogledom zaradi domnevnih obsežnih kršitev finančnih predpisov Premier lige. Klub je bil februarja 2023 po štiriletni preiskavi obtožen 115 kršitev, povezanih z obdobjem med letoma 2009 in 2018. Prav v teh letih je City s pomočjo izjemnih finančnih vložkov postopoma zrasel v enega najmočnejših klubov na svetu in postal neposreden tekmec Wengerjevega Arsenala.

Toda razlika med Wengerjevim Arsenalom in Manchester Cityjem ni bila zgolj finančne narave, temveč se je odražala tudi v njunem pristopu k gradnji uspeha. Wengerjeva filozofija je temeljila na dolgoročnem načrtovanju, prepoznavanju talentov, razvoju igralcev in iskanju ravnovesja med športnimi ambicijami ter finančnimi zmožnostmi kluba. Manchester City pa je pokazal, kako lahko velik kapital pospeši preobrazbo kluba in mu v razmeroma kratkem času omogoči vzpon med evropsko elito. Pri tem je treba ločiti med legitimno uporabo finančnih sredstev za gradnjo uspešne ekipe in vprašanjem, ali so bila ta sredstva porabljena v skladu z veljavnimi pravili. Prav slednje je v središču očitkov, s katerimi se je moral soočiti Manchester City.

Wenger je na nevarnost takšnega razvoja nogometa opozarjal že leta 2011, ko je dejal: "Soočamo se z rivali, ki ne spoštujejo pravil finančnega fair playa."

Trideset let po Wengerjevem prihodu na klop Arsenala tako ostaja vprašanje: ali ima Premier liga še vedno prostor za nogometno vizijo, ki zna, kot je to znal Wenger, iz razpoložljivih sredstev ustvariti nekaj izjemnega in osvajati lovorike? Lahko Premier liga Manchester City kaznuje dovolj odločno, da dokaže, da v sodobnem nogometu vendarle ne prevladuje zgolj denar, ki omogoča nakup najboljših igralcev in gradnjo šampionskih ekip?