Začnimo pri milijonih. Milijonih navijačev, ki so si zgodovinsko zmago PSG-ja ogledali preko televizijskih sprejemnikov. Milijonih, oziroma milijardah evrov, ki so jih lastniki obeh klubov vložili v igralce na obeh straneh. Milijonih, ki jih je evropska nogometna zveza namenila za organizaciji dogodka. Milijonih evrov, ki so se obračali v ekosistemu, ki je zrastel ob najpomembnejši postranski stvari na svetu. Milijonih v žepih VIP gostov, legendarnih nogometašev in zvezdnikov, ki so si finale Lige prvakov ogledali v živo. Na koncu pa končajmo pri skupno milijonih, ki so jih za karte, nastanitev, prevoz in vse ostalo, kar je postalo nepogrešljiv del sodobne navijaške kulture, zapravili navijači, ki so si tekmo ogledali na stadionu in v centru mesta.
Kolumna izraža stališče avtorja in ne nujno tudi uredništva 24ur.com.
7.000 evrov za eno tekmo
Na ulicah Münchna smo spoznali Američana iz Detroita, ki nam je zagotovil, da je za karte pripravljen odšteti tudi do 5.000 evrov. Južnokorejca Junhee Lee in Jinwoo Song sta zgolj za letalsko karto in vstopnico skupaj odštela krepkih 7.000 evrov na osebo. Navijač Interja Marco je neznancu naivno nakazal 700 evrov za vstopnico, ki je ob pogovoru z nami pet ur pred začetkom tekme še ni imel v svoji posesti. Ne vemo, ali je bil žrtev prevarantov, ki so v dneh pred tekmo zaslužili mastne denarce na moralno sporen in predvsem nezakonit način.
Omeniti moram, da je Uefa 36.000 navijačem obeh klubov nakup vstopnice za tekmo omogočila za sprejemljivih 70 evrov. 2.700 kart je šlo v prosto prodajo. Preostali gledalci so do vstopnic prišli na razne načine. Med njimi so številne nogometne legende, ki so si mesto na tribunah in ob igrišču zaslužile s svojimi predstavami v preteklih sezonah. Družbo so jim delali številni uradniki in srečneži, ki so do vstopnic prišli s pomočjo sponzorjev dogodka. Videli smo tudi 20-letnega zvezdnika družbenih omrežij Darrena Watkinsa (IShowSpeed), ki se je v dneh pred finalom ob zelenici družil z legendarnim trenerjem Arsenom Wengerjem, igralcem Thierryjem Henryjem in mnogimi drugimi nogometnimi legendami. Neposredno po tekmi pa se je na zelenici družil z igralcem tekme Desirejem Douejem. Watkins je prav tako večkrat pokazal, da ga spoštovanje pravil in bontona ne zanima.
Na stadionu se je mudil tudi turški zvezdnik družbenih omrežij Nusret Gökçe (Salt Bae). Turk bi si s svojim obnašanjem na zelenici po finalu svetovnega prvenstva leta 2020 v Katarju morda zaslužil doživljenjsko prepoved obiska tako pomembnih dogodkov, a današnji svet ne deluje tako.
Zgodovinsko slab Inter z razlogom
Končajmo pri milijonih in milijonarjih na zelenici Allianz Arene. Inter se je v zadnjih letih spopadal s finančnimi težavami, zaradi katerih si ni mogel privoščiti odmevnih okrepitev. Dejstvo je, da se italijanski nogomet več ne more finančno kosati z angleškim, španskim in na koncu koncev tudi savdskoarabskim. To vsaj malo omili zgodovinsko visok poraz. Moštvo iz Milana se ni moglo kosati s Parižani, ki se z nogometno tržnico spopadajo z občutno večjim proračunom.
Mladi junaki Pariza
Tudi zmaga PSG-ja je na nek način zmaga za nogomet. Katarski lastniki so kmalu po prevzemu kluba leta 2011 pogumno napovedali zlato obdobje po novem zvezdniškega pariškega kluba. Zlatanu Ibrahimoviću in Thiagu Silvi so v naslednjih letih skozi vrata kluba sledili številni mega zvezniki. Marketinški projekt je vrhunec doživel s prihodi Kyliana Mbappeja, Neymarja in Lionela Messija. PSG posledično v francoskem nogometu dominira že več kot desetletje in verjetno bo tako še nekaj desetletij. Liga prvakov je bila dolga leta nerešljiva uganka za predsednika kluba Nasserja Al-Khelaifija, ki je bil obseden z osvojitvijo najprestižnejšega klupskega tekmovanja na svetu. Po letih prilagajanja muhastim zvezdnikom, se je pred tremi leti odločil, da bo popolnoma spremenil pristop. Neymar in Messi sta zapustila klub, lani jima je sledil tudi Mbappe. Trener Luis Enrique je z odhodom Francoza končno dobil dovoljenje, da zavlada v slačilnici. Njegov venomer hripav glas je postal najglasnejši v ekipi.
PSG je še vedno pregrešno bogat klub. Še vedno v igralce vlaga ogromno denarja in še vedno se z njegovo finančno močjo lahko kosa le peščica evropskih klubov. 19-letni Desire Doue je bil pred dobrim letom dni neznanka povprečnemu ljubitelju nogometa. Po včerajšnji predstavi proti Interju je nova zvezda. Hitro pa se lahko pozabi, da je PSG zanj odštel krepkih 50 milijonov evrov. Za prestop vezista Joaa Nevesa je Benfica prejela 60 milijonov evrov. Kviča Kvaračkelia je v Pariz prišel v zameno za 70 milijonov evrov. Najcenejši prestop med igralci, ki so tekmo začeli v prvi postavi PSG-ja, pripada Fabianu Ruizu, ki je iz Napolija prispel v zameno za 22 milijonov evrov. Spletna stran Transfermarkt ocenjuje, da je skupna vrednost članskih igralcev PSG-ja okoli 920 milijonov evrov. Interjevi igralci naj bi bili vredni 240 milijonov manj.
Zmaga Parižanov ni pravljica o majhnem nogometnem klubu, ki je kljub vsem preprekam osvojil največje evropsko tekmovanje. A resničnost današnjega vrhunskega profesionalnega nogometa je, da tak klub Lige prvakov verjetno nikoli več ne bo osvojil. Zato obstajata Liga Evropa in Konferenčna liga, v kateri se lahko tudi Celje uvrsti v četrtfinale. Današnjemu vrhunskemu nogometu na zelenicah in ob njih vladajo takšni in drugačni milijoni. S tem se lahko sprijaznimo ali ne, spremenili pa ga (skoraj) zagotovo ne bomo.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.