Po zgrešeni 11-metrovki na SP: Če bi imel nož, bi se zabodel

Roberto Baggio je eden največjih, kar jih je italijanski nogomet kdaj poznal. Njegova čarovnija, njegova vizija igre in njegov vpliv na generacije navijačev so brezčasni. A čeprav se nogometni svet spominja njegove elegance, golov in genialnosti, se Baggio sam največkrat vrne k enemu samemu trenutku. K eni sami žogi. K enemu strelu.

Finale svetovnega prvenstva leta 1994 v Pasadeni. Italija proti Braziliji. Po 120 minutah brez zadetkov je odločala loterija enajstmetrovk. Franco Baresi je zgrešil. Daniele Massaro tudi. Nato je stopil Baggio, igralec, ki je z dvema goloma proti Nigeriji, Španiji in Bolgariji skorajda sam pripeljal Italijo v finale.

Zgodilo se je tisto, česar nihče ni pričakoval. Žoga je poletela visoko nad prečko. Brazilija je slavila, Italija je jokala, Baggio pa si je za vedno zapomnil ta trenutek. "Če bi imel nož, bi se zabodel. Če bi imel pištolo, bi se ustrelil. V tistem trenutku sem si želel umreti. Tako zelo je bolelo," je povedal v pogovoru za The Athletic.

Ni bil prvi, ki je zgrešil. In tudi če bi zadel, bi Brazilija s svojim naslednjim strelcem lahko vseeno prišla do zmage. A simbolika je bila neusmiljena - največji zvezdnik Italije je zgrešil odločilno enajstmetrovko. Baggio, ki je igral s poškodbo mišice in je komaj zdržal celoten turnir, je v tistem trenutku nosil breme celotnega naroda. "Vse sem dal. Vse. A na koncu je bila ena sama žoga dovolj, da te raztrga," je povedal.

Zgrešena enajstmetrovka ga spremlja že tri desetletja. Čeprav ga je italijanska javnost nikoli ni zares obsodila – ravno nasprotno, mnogi so ga zaradi tega še bolj vzljubili – je Baggio sam sebi najhujši sodnik. "Tistega dne nisem izgubil le tekme. Izgubil sem še več. Zlato žogo je dobil (Hristo) Stojčkov. Nagrado Fife je dobil Romario. Svetovno prvenstvo so dvignili drugi. Vse, za kar sem delal, je izginilo v enem trenutku."

Pojavljale so se teorije: da je žogo dvignil duh Ayrtona Senne, ki je nekaj tednov prej umrl v Imoli in je pred smrtjo obiskal italijansko reprezentanco. Da je vratarju Claudiu Taffarelu božji glas prišepnil stran udarca. A Baggio na čudeže ne računa. Po naravi je racionalen, iskanje tolažbe v naključjih ni njegov slog. In vendar, po vsem tem času, se zdi, da je ta rana še vedno odprta.

"To ni nekaj, kar pozabiš. To je del mene. Tako kot brazgotine na mojih kolenih," pravi. Baggio je v karieri prestal več kot 10 operacij kolena. Po treningih v Brescii, kjer je sklenil svojo bogato kariero, ni mogel iz avta brez pomoči žene Andreine. Ko je končal kariero, je rekel: "Bil sem osvobojen. To je bila radost."

"Nisem igral za denar, ne za slavo. Igral sem zato, da bi ljudem prinesel veselje," pravi Baggio, ki še vedno živi v vasi blizu Vicenze, kosi trato, obrezuje drevje, iz lesa izdeluje race. "Sem isti človek kot pri 10 letih. Všeč so mi preproste stvari," v intervjuju pravi nekdanji nogometaš, ki danes živi življenje daleč od kamer in rdečih preprog.

Ko so mu rekli, da je legenda, je odgovoril: "Ne vem, kaj naj rečem. Sam sebe ne prepoznam v teh opisih. Sem samo človek, ki je imel srečo, da je lahko igral nogomet."

Čeprav so mu ponujali selitev v tujino, je vse zavrnil. "Če me vprašate, ali bi rad igral na Bomboneri (op. p. stadion Boce Juniors) – seveda. Ampak odločil sem se za Italijo. Hotel sem igrati za Italijo. To je bil moj največji cilj," pojasni. Sanjal je, da bi igral na SP 2002 na Japonskem, a ga selektor ni vpoklical. 

Baggio je obiskal tekme Boce Juniors na klubskem SP in povedal, da ima v La Pampi ranč, kjer je poletje po Pasadeni preživel v tišini, z družino in žarom. Baggio je Italiji dal več, kot mu je nogomet dal nazaj. In kljub temu, da Italija ni nikoli zares znala z njim ravnati, jo še danes ljubi.