Pred finalom SP 1930 navijačem odvzeli 1600 revolverjev in pištol

Marsikdo se sprašuje, kaj na letališču dela tabla, ki označuje, da je na letalo prepovedano vzeti strelno orožje. Predvsem na ameriški celini pa je leta 1930 v velikem delu veljal še pravi divji zahod in v državi gostiteljici svetovnega prvenstva Urugvaju ni bilo nič drugače. Podobno je bilo v desetletjih kasneje, ko se je začel letalski prevoz. Tudi organizacija tekmovanj je bila v času med obema vojnama na popolnoma drugi ravni, le napadalnost med sosedi je ostala nespremenjena. To velja tudi za finalista mundiala 1930 Urugvaj in Argentino, kjer prestolnici Montevideo in Buenos Aires loči le morski zaliv, ki ga tvori ustje Srebrne reke.

Sodnik John Langenus je poznal odnose med dobrima sosedoma, zato je pred tekmo zahteval, da se vse navijače, ki bodo prišli na stadion Estadio Centenario v Montevideu, najprej razoroži. In res, navijači, teh je bilo kar 80.000, so imeli s sabo neverjetnih 1600 revolverjev in pištol. Zanimivih ukrepov je bilo še več, med drugim je sodnik zase v pristanišču rezerviral čoln, da bi ga v primeru potrebe lahko po tekmi uporabil za beg. Na koncu je bil konec tekme miren tudi zaradi veselja domačih navijačev, saj je Urugvaj slavil s 4 : 2 in postal prvi nogometni svetovni prvak v zgodovini. V nekem drugem času, kjer je bil dogodek tudi teden dni kasneje z objavo v časopisu še vedno senzacija, številni argentinski navijači za izid finala namreč sploh niso vedeli. Obtičali so v gosti megli na ladjah.

Kraljevino Jugoslavijo ustavila šele sodniška 'kraja' v polfinalu
A prvo SP je bilo polno drugačnosti, zaletov, težav in zanimivosti. Že izvedba je bila izredno težavna. Mednarodna nogometna zveza (Fifa) se je zelo trudila, da sploh najde sodelujoče države, saj si v daljni Urugvaj večina ni želela, posebej ne moštva iz Evrope. Na koncu je lahko sodeloval vsak, ki se je prijavil, nastopilo je 13 ekip. Ena od sodelujočih reprezentanc je bila tudi takratna kraljevina Jugoslavija. Ta se je prebila do polfinala, kjer jo je Urugvaj razbil kar s 6 : 1, nato pa Jugoslovani v tekmi za tretje mesto niso želeli nastopiti proti ZDA, domnevno zaradi sodniške "kraje" v polfinalu.

Zanimivo je, da je že desetletje po nastanku države Južnih Slovanov prihajalo do močnih političnih trenj. V Južno Ameriko so tako potovali le srbski nogometaši, igralci hrvaških klubov Građanski, Hajduk in Concordia, ki so osvojili zadnje tri naslove državnih prvakov, pa so zaradi zamere ob selitvi sedeža jugoslovanske nogometne zveze iz Zagreba v Beograd ostali doma. Brez predvidenega nastopa je zaradi bojkota ostal tudi Slovenec Maksimilijan Mihelčič, takrat vratar Građanskega iz Zagreba.

Odisejada do Južne Amerike
Zakaj so se reprezentance branile poti v Urugvaj, ponazarja tudi pot Jugoslavije. Igralci so se morali najprej zbrati v Beogradu, nato so potovali do Marseilla, iz Francije so nato 14 dni potovali z ladjo preko Atlantika. Francozi, Belgijci in Romuni so skupaj potovali na eni ladji, ki se je ustavila še v Rio de Janieru, kjer so naložili Brazilce. Že takrat pa se je začelo kazati, v katero smer gre nogomet in navijači, saj so Urugvajci reprezentance navdušeno pozdravili ob prihodu.

Številnim, tako poroča nemška tiskovna agencija dpa, se je v spomin vtisnil tudi sodnik Langenus, ki je bil na vseh tekmah oblečen v kratke hlače, takrat znane pod nazivom "knickerbockers", in v kravati, pa čeprav je julija v Urugvaju zima in prve tekme je motilo celo sneženje. Langenus je priča še ene od zgodovinskih zgodb nogometa, saj je delal tudi kot dopisnik nemškega nogometnega časnika kicker, ki je 14. julija praznoval 100 let delovanja. Kot prvi strelec na SP se je v zgodovino vpisal Francoz Lucien Laurent na tekmi proti Mehiki.

'Nismo skočili drug drugemu v naročje'
"Po mojem prvem golu, tako na SP kot tudi za reprezentanco sploh, smo si seveda čestitali, nismo pa skočili eden drugemu v naročje, kot se to dogaja danes," se je kasneje spominjal Laurent.

Zatikalo se je pri številnih zadevah. Tekem med Mehiko in Francijo ter Belgijo in ZDA še ni mogel gostiti novi stadion Centenario, saj so gradbena dela zaradi slabega vremena zamujala in šele po petih dneh prvenstva so prireditelji slovesno odprli novi objekt. V središču pozornosti so se znašli tudi sodniki. Na tekmi med Urugvajem in Francijo so gostitelji sicer vodili z 1:0, sodnik pa je tekmo skrajšal kar za šest minut, da so gostitelji prišli do zmage. Na že omenjeni tekmi med Urugvajem in Jugoslavijo naj bi policist ali pa kateri od fotografov, ki so stali na robu igrišča, žogo podal pred jugoslovanski gol, potem ko je ta zletela v avt. Lep predložek so gostitelji izkoristili za tretji gol.

Andrejević: Vsi, ki niso prišli, so naredili napako
Svojevrsten izziv je bil finale sosedov in po polčasu je vse kazalo, da bo zmagovalni pokal odpotoval v sosednji Buenos Aires, saj so gosti vodili z 2:1. Potem pa so svoje naredile poškodbe, Argentincev je bilo na zelenici le še deset, nato sta še dva zapustila igrišče in Urugvaj se je na koncu veselil zmage. Zadnji gol je v 89. minuti dosegel Hector Castro. Ta je z zadetkom praznoval tudi osebni uspeh, saj je 13 let pred tem po nesreči z električno žago izgubil roko, kljub temu pa se je z vztrajnostjo prebil v reprezentanco in vpisal med strelce mundiala.

Kljub številnim težavam pred devetimi desetletji je bil v Urugvaju 1930 postavljen temeljni kamen za eno največjih športnih zgodb v zgodovini. Tudi prvenstvo je kljub strahovom že takrat prineslo prvi minimalni dobiček. Danes je nogometno svetovno prvenstvo, ki je na sporedu na vsaka štiri leta, nedvomno vedno osrednji dogodek leta.

"Na koncu smo si bili Evropejci že takrat enotni. Vsi, ki niso prišli, so naredili napako," se je dogodka kasneje spominjal sekretar takratne jugoslovanske zveze Mihajlo Andrejević.