Pele, barve in sličice zaznamovali prelomni mundial

Po čem najbolj pomnite mundial pred 56 leti? Če vprašate tiste, ki so ga spremljali iz udobja domačih naslanjačev, bo odgovor zagotovo ta, da je njihove dnevne sobe prvič v zgodovini osvetlil barvni prenos tekem.

Izboljšana tehnologija je omogočila, da je še danes prepoznavna brazilska rumeno-modra kombinacija prišla še bolj do izraza.

Brazilci pa niso navduševali zgolj s podobo svojih dresov. Zasedba, v kateri je izstopala napadalna peterica Pele, Jairzinho, Gerson, Rivellino in Tostao, je za mnoge še danes najboljša v zgodovini mundialov. Izstopala je z napadalnim slogom igre, kjer je imel navdih posameznikov prednost pred taktično disciplino.

V finalu so se Brazilci v dvoboju dveh diametralno nasprotnih nogometnih miselnosti pomerili z obrambno naravnanimi Italijani. In jih povsem nadigrali. Pele je z glavo poskrbel za prednost Brazilcev, pred polčasom je rezultat poravnal eden od junakov polfinala, do katerega še pridemo, Roberto Boninsegna. V nadaljevanju pa je igrala zgolj ena ekipa. Selecao je mrežo Azzurrov načel še trikrat.

Zadnji gol v režiji Carlosa Alberta pa je bil utelešenje vsega, kar je predstavljal brazilski nogomet. Začelo se je z ukradeno žogo napadalca Tostaa globoko na brazilski polovici. Nato je vezist Clodoaldo preigral štiri Italijane in omogočil, da je žoga preko leve strani prišla pred italijanska vrata. Jairzinho je našel Peleja, ta pa je žogo kot na pladnju serviral vtekajočemu bočnemu branilcu Carlosu Albertu, ki jo je z močnim nizkim strelom poslal za hrbet nemočnega Enrica Albertosija.

"Nikoli nisem in nikoli ne bom videl razlike med Pelejevo podajo Carlosu Albertu v finalu mundiala in poezijo mladega Rimbauda," je akcijo Brazilcev v zanj značilno slikovitem slogu opisal Eric Cantona. 

To je bila zadnja Pelejeva tekma na svetovnih prvenstvih. Še danes je edini s tremi naslovi prvaka, na svojem zadnjem turnirju pa je bil razglašen tudi za najboljšega posameznika, sodeloval je pri 14 od 19 golov Brazilcev.

Brazilija je takrat kot prva prišla do treh naslovov svetovnega prvaka, zaradi česar je lahko obdržala pokal Julesa Rimeta. Fifa je morala do naslednjega prvenstva v Zahodni Nemčiji pripraviti novo trofejo, ki je v uporabi še danes.

"Brez dvoma je bila to najboljša ekipa vseh časov," se je nekaj let pred svojo smrtjo spominjal Pele. "Ta mundial je zaznamoval celotno Brazilijo. Pred potjo v Mehiko so vsi govorili, da moramo zmagati in se domov vrniti s pokalom. Pritisk je bil ogromen. Neverjetno je, da nam je res uspelo." 

Številni nogometni navdušenci so si mundial 1970 zapomnili tudi po tem, da so lahko prvič zbirali še danes izjemno priljubljene sličice.

Panini je tovrsten koncept vpeljal že v začetku šestdesetih let, a je bil osredotočen zgolj na italijansko prvenstvo. Leta 1970 pa so ustanovitelji podjetja, bratje Panini iz Modene, zavohali poslovno priložnost in album z 288 sličicami ponudili drugim evropskim državam, kjer je hitro postal prodajni hit.

Vsaka od 12 reprezentanc na turnirju je imela v albumu med 11 in 14 sličic, poleg portretov nogometašev so bile zraven še ekipna fotografija, zastava in grb nacionalne zveze. Zanimivo, zgolj izbrane sličice na začetnih straneh so bile samolepilne, vse podobe nogometašev pa so bile natiskane na kartice, ki so jih morali zbiratelji samoiniciativno prilepiti v albume.

Sodelovanje med Fifo in Paninijem traja še danes, na prvenstvu 2030 bodo obeležili 60. obletnico, nadalje pa si je pravice za izdelavo zbirateljskega albuma izborilo ameriško podjetje Topps.

Vsak mundial s seboj prinese določene novosti na področju pravil. Mehika 1970 je bila tudi s tega vidika prelomna. Prvič so se namreč uporabljali rumeni in rdeči kartoni. Idejo je med čakanjem na semaforju dobil angleški sodnik Ken Aston – rumena za opozorilo, rdeča za prepoved.

Sodniki so lahko sicer že prej izključili nogometaše, a za to ni bilo jasne signalizacije. V četrtfinalu prejšnjega turnirja se je tako zgodilo, da je sodnik izključil argentinskega kapetana Antonia Rattina, a ta ni želel z igrišča in je zahteval prevajalca, da mu obrazloži, čemu takšna kazen. Rattin je po pregovarjanju vendarle zapustil igrišče, uvedba barvnih kartonov pa je poskrbela, da do tovrstnih prekinitev ni več prihajalo. Zanimivo, da kljub uvedbi sodniki v Mehiki niso pokazali niti enega rdečega kartona.

V zgodovino se je vpisal tudi sovjetski reprezentant Anatolij Puzač, ki je postal prva menjava na svetovnih prvenstvih, ko je med polčasom tekme z Mehiko zamenjal Viktorja Serebrjanikova. Na tej tekmi je bil pokazan tudi prvi rumeni karton v zgodovini mundialov.

Pred letom 1970 menjave na svetovnih prvenstvih niso bile dovoljene, kar so nekatere reprezentance izkoriščale na umazan način. Verjetno najbolj odmeven primer se je zgodil štiri leta prej v Angliji, ko so Bolgari celo tekmo "tepli" Peleja, ki nato ni mogel igrati v naslednjem krogu proti Madžarski. Na odločilni tekmi za preboj iz skupine proti Portugalski pa je vidno šepal. Brazilija je obe tekmi izgubila in se tako ekspresno vrnila domov.

Prav menjave so močno zaznamovale najbolj znamenito tekmo turnirja v Mehiki, ko sta se v polfinalu srečali Italija in Zahodna Nemčija.

Naši zahodni sosedje so povedli že v osmi minuti preko Boninsegne. V drugem polčasu so Nemci v iskanju izenačenja hitro opravili obe dovoljeni zamenjavi, nakar si je 20 minut pred koncem legendarni Franz Beckenbauer izpahnil ramo. Kljub velikim bolečinam je ostal na igrišču, saj Nemci menjav niso imeli več na voljo.

V sodniškem dodatku je podaljške izsilil Karl-Heinz Schnellinger. Dodatne pol ure je postreglo s pravo dramo, Gerd Müller je Nemce takoj popeljal v vodstvo, a so Italijani še pred koncem prvega podaljška povedli preko Gigija Rive. V drugem so navijači videli še dva zadetka, po enega na vsaki strani, tako da so se napredovanja v finale veselili Azzurri. 

Nemci so bolečine zacelili štiri leta kasneje, ko so pred domačimi gledalci v finalu premagali Nizozemce. Pokal je kot prvi dvignil prav kapetan Beckenbauer.