Pustil viden pečat v Celju, danes se mu klanjata Split in Dalmacija

To so bila lepa nogometna leta za slehernega Celjana, za tistega, ki ga je najpomembnejša postranska stvar na svetu zanimala ali pa ne. Na legendarni Skalni kleti je domovala zasedba, ki je jurišala na pokalni in državni naslov (osvojila ni ničesar), sprožila nogometno evforijo v mestu, na tribunah si težko našel dovolj prostora, da bi se udobno namestil, kaj šele da bi pri legendarnem prodajalcu bučnic Karlu Anderluhu prišel do svojega paketka, ko je delal prvi obhod po tribuni. A nisi jih potreboval, ker nisi bil nervozen, ko si gledal Grofe, kako igrajo, morda celo najlepši nogomet v ligi, ki pa ni zadostoval za končni uspeh. Robert Koren, Domen Beršnjak (v zimskem prestopnem roku zapustil klub), Simon Sešlar, Almir Sulejmanović (v zimskem prestopnem roku zapustil klub), Sebastjan Gobec, Mitja Brulc, Vladislav Lungu, Dragan Čadikovski ... In v obrambi izjemni Marijan Budimir. V kazenskem prostoru je bil 185 centimetrov visok branilec nevaren za gol tekmeca, saj je znal (pre)skočiti igralce nasprotne zasedbe, ko je bilo to moštvu nujno potrebno, v obrambi pa je ob sodelavcih, praviloma imel recept, kako zaustaviti nasprotnika. "Bil je zanesljiv, hiter, dober v skoku. Predvsem je bil človek in kolikor vem, se še vedno sliši z nekdanjimi soigralci iz Celja. Tudi ko sem bil v Splitu, sva se srečevala," pove nekdanji trener Celja Marijan Pušnik, ki je kasneje deloval tudi v Splitu in Budimirja dnevno srečeval na Poljudu in pripadajočih objektih, kjer je takrat skrbel za podmladek kluba.

Kalil se je kot trener, ki je mladince Hajduka popeljal do polfinala Lige prvakov za mlade nogometaše. "Čestital sem mu tako po zmagi nad Manchester Cityjem kot tudi po zmagi v Dortmundu. Zelo sem vesel zanj, da mu uspeva. Ima izjemno generacijo fantov, njihov razvoj je spremljal skozi nogometno šolo kluba, v kateri deluje dolga leta, obenem pa je treba poudariti, da je to uspeh ničkoliko trenerjev, ki so moštvo pripeljali do te ravni," dodaja koroški trener, ki je bil pred sedmimi leti aktiven na Poljudu, morda celo najbolj vročem trenerskem delovišču na področju nekdanje skupne države. Ne čudi, da mnogi govorijo, da je biti trener Hajduka nekaj podobnega kot sedeti na klopi francoskega Marseilla. Pušnik je splitski Hajduk vodil leta 2016, izkusil, kako vroča je klop, kako zelo se ti trese stolček pred, med in po vsaki tekmi, za nameček pa je imel priložnost brusiti talenta, kot sta bila takrat Nikola Vlašić in Sven Tino Sušič, na vratih je stal Lovre Kalinić.

Split je specifika

A vrnimo se k zgodbi, ki jo priljubljeni buda piše s podmladkom splitskega kluba. "Vsekakor gre za velik uspeh. Nekaj izjemnega je zaigrati v polfinalu tekmovanja, kot je Liga prvakov mladih. Verjamem, da še niso pokazali vsega. Delo je prineslo želene rezultate, Marijan pa dokazuje, da mu delo z mladimi ustreza, da zna pokazati pot, ki njegove varovance pripelje na želeni cilj. Tu je še en dejavnik, mimo katerega ne moremo – mesto Split," nadaljuje Dravograjčan in dodaja: "Split živi z nogometom. Fantje so na Poljudu gostili Manchester City, igrali pred 10 in več tisoč gledalci, to pomeni, da so fantje igrali na 200 odstotkih. Sledilo je gostovanje v Dortmundu, kjer je na tribunah bilo več navijačev fantov v belih dresih kot tistih, ki jim bije srce za domačina, veliko Borussijo Dortmund. Govorimo o zelo dobri generaciji Hajduka in želim jim, seveda pa tudi trenerju, vse najboljše v polfinalu," dodaja Pušnik, ki je te fante, ki danes pišejo klubsko zgodovino, kot trener Hajduka videl na delu, stare 12 let.

Ti mladci zdaj odštevajo dneve do polfinala tekmovanja, spopada z mladimi rossoneri, v drugem polfinalnem dvoboju pa se bosta udarila lizbonski Sporting in nizozemski AZ Alkmaar. Evropska nogometna zveza (UEFA) je bržčas tudi zaradi pritiskov iz Splita po osmih letih prekinila tradicijo, da se odločilne tekme igrajo v Nyonu in bo t. i. zaključni turnir odigran v Ženevi, kjer domuje Servette, stadion pa sprejme 30 tisoč gledalcev. Ne gre dvomiti, da jih bo največ iz Splita oz. Hrvatov, ki živijo in delajo v Švici. In ob izdatni podpori s tribun ne bi bil čudež, če bi obetavna ekipa naredila še kakšen korak naprej v samem tekmovanju.