'Če Anglež naredi napako v reprezentanci, se s tem obremenjuje cela država'

"Pokrival sem zadnjih devet svetovnih prvenstev. Prihodnje leto v Severni Ameriki bo moje zadnje, dovolj imam," je pogovor za našo spletno stran po sobotni novinarski konferenci Anglije začel Henry Winter. 

Mundial v Italiji leta 1990 je bil prvi, ki ga je spremljal kot novinar. Od takrat ni izpustil nobenega, spremljal je prav vse tekme angleške reprezentance. Vmes pa si rad vzame čas tudi za mlado izbrano vrsto treh levov. Pred dvema letoma je bil zraven ob zmagoslavju v Gruziji, za katerega verjame, da se bo letos ponovilo na Slovaškem. Prepričan je, da gre mladim reprezentantom na roko, da niso pod tako velikim pritiskom kot njihovi članski kolegi. 

"Več pozornosti je na klubskem SP. Je pa res, da so prenosi tekem Eura U21 na voljo brez naročnine, tako da jih lahko vsi spremljajo brezplačno. Obenem so tu nogometaši, ki so v klubih že prave zvezde. Če na družbenih omrežjih denimo objavim nekaj o Arsenalovem Ethanu Nwaneriju, bo objava dobila ogromno pozornosti. Obenem je članska reprezentanca v manjši krizi, zato se na selekcijo U21 gleda kot upanje za prihodnost." 

Winter se je v jeseni svoje novinarske kariere posvetil ustvarjanju svojega podkasta. Zelo aktiven je tudi na družbenih omrežjih. Samo na omrežju X mu denimo sledi 1,3 milijona uporabnikov. Zaveda se, da s svojimi pogosto razdvajajočimi mnenji (so)oblikuje pogled angleških navijačev na reprezentančno dogajanje. 

Prav zato smo ga vprašali, koliko nogometašev selekcije do 21 let je že zdaj zrelih za člansko izbrano vrsto. "Pet ali šest," je bil njegov odgovor. Pri tem je izpostavila Newcastlovega Tina Livramenta, ki je že debitiral v članski izbrani vrsti. In to ravno v času, ko jo je kot vršilec dolžnosti vodil trenutni selektor U21 Lee Carsley. 

"Vedeti morate tudi, da imamo kar 11 nogometašev, ki bi lahko igrali za mlado reprezentanco, a jih ni tukaj, denimo Jude Bellingham in Cole Palmer. Od generacije, ki je pred dvema letoma osvojila naslov prvaka, je že devet nogometašev zaigralo v članski reprezentanci. To pove veliko. Carsleyjeva naloga je, da zmaguje in ob tem razvija nogometaše. To mu odlično uspeva."

O izvajanju enajstmetrovk ponavadi pisal v solzah 

Beseda je nato vodila do članske reprezentance, ki se je pod vodstvom Garetha Southgatea sicer vrnila v svetovni vrh, a še vedno čaka na prvo lovoriko po davnem letu 1966."Imam veliko slabih spominov, še posebej glede izvajanja enajstmetrovk. Spremljal sem 10 ali 11 izvajanj enajstmetrovk in o večini sem poročal v solzah. Tudi obdobje Fabia Capella je bilo slabo," se je Winter najprej posvetil naštevanju grenkih spominov. 

Med najlepšimi je izpostavil domače evropsko prvenstvo leta 1996, ko je Anglija izpadla v polfinalu proti Nemčiji, prosti strel Davida Beckhama proti Grčiji za uvrstitev na svetovno prvenstvo 2002 in obdobje Garetha Southgatea, v katerem so Angleži dvakrat prišli v finale evropskega prvenstva. Oba so nato izgubili.

V posebnem spominu je Winterju ostal mundial leta 2006, ko je Anglija v Nemčijo prišla z zvezdniško zasedbo, ki so jo mediji že pred začetkom oklicali za "zlato generacijo". Od zlata ni bilo nič, znova so bile usodne enajstmetrovke. Tokrat v četrtfinalu proti Portugalski. Vsaj toliko kot Beckham, Steven Gerrard, Frank Lampard in ostali so naslovnice medijev polnile njihove partnerke, ki so bile nastanjene v istem hotelu kot reprezentanca, kar je sprožilo pravi cirkus. 

"Bilo je noro. To je bila refleksija družbe in tudi nas, medijev. Obsedeni so bili z zlato generacijo in njihovimi partnerkami. Vsi so si želeli škandalov. Rio Ferdinand mi je pred časom dejal, da je bila to zanje velika distrakcija. Ampak tudi štiri leta pozneje v Južni Afriki je bilo podobno. Nogometaši so bili nastanjeni blizu ogromnega safari parka, ki so ga obiskali na prost dan. Vprašal sem Joa Cola, ,ali so videli kakšnega leva. Odvrnil mi je, da so videli samo paparace, ki so prežali na svoj trenutek." 

Je torej tudi medijski cirkus odgovoren, da angleška reprezentanca kot po pravilu ni dosegala pričakovanj pred začetkom turnirjev? 

 "Pet ali šest let nazaj bi še lahko rekli, da to drži, sedaj pa se kultura okoli reprezentance spreminja. Mislim, da je bivši selektor Southgate odgovoren, da se je medijski cirkus le umiril. Navijači dolgo niso pozabili njegove zgrešene enajstmetrovke proti Nemčiji leta 1996. Vedno je bila težava, da ko nogometaš naredi napako v klubu, to nekaj pomeni tamkajšnjemu mestu in navijačem. Ko pa naredi napako v reprezentanci, se s tem obremenjuje celotna država. Medijski cirkus se sedaj umirja. Tudi mediji se spreminjajo. Videli ste, kako artikuliran in umirjen je bil Jarell Quansah (na novinarski konferenci pred tekmo s Slovenijo, op. a.). To so inteligentni nogometaši, ki znajo z mediji." 

Winter je v svoji skoraj štiri desetletja dolgi novinarski karieri dvakrat obiskal Slovenijo, ko je Anglija v Stožicah gostovala v letih 2015 in 2016. Zanimivo, od prve tekme (2:3) je ravno včeraj minilo deset let.

"Spomnim se, da sem si ob prvem obisku Slovenije pred desetimi leti kupil majico z velikim napisom 'I Love Slovenia'. Imel sem čas, da sem malo raziskal državo in bil sem navdušen nad njenimi lepotami. Vsakič, ko obiščem katero od turistično manj poznanih držav, me ljudje sprašujejo, ali jo je vredno obiskati. Nad Slovenijo sem bil navdušen, čeprav sem potreboval pet let, da sem pravilno izgovoril Ljubljana. Prav je, da Uefa takšne turnirje daje manjšim državam, saj tako tudi navijači dobijo priložnost, da jih raziščejo," je naš pogovor zaključil Winter, ki upa, da bo na Slovaškem ostal še vsaj dva tedna. Finale je namreč na sporedu 28. junija.