Slovenijo se je letos vprašalo bolj malo

Iztekajoče se leto se je za slovensko nogometno reprezentanco začelo vzpodbudno. Četa Matjaža Keka si je skozi dodatne kvalifikacije proti Slovaški zagotovila obstanek v drugem kakovostnem rangu Lige narodov. Prva tekma se je v Bratislavi končala brez zadetkov, na povratnem obračunu v Stožicah je edini gol v podaljšku dosegel Adam Gnezda Čerin.

V težko pričakovane kvalifikacije za SP 2026 je Slovenija vstopila po prijateljskih zmagah nad Luksemburgom ter Bosno in Hercegovino. Čeprav je skupina s Švico, Švedsko in Kosovom sodila med najbolj izenačene in nepredvidljive, je bil cilj jasen: vsaj drugo mesto za uvrstitev v dodatne kvalifikacije.

Uvod je bil obetaven. V Stožicah je Žan Vipotnik z izjemnim golom v 90. minuti poskrbel za delitev točk proti zvezdniški Švedski (2:2). Kekova zasedba se je zato polna optimizma podala v Basel, kjer je sledil ekspresen pristanek na realna tla. Luknjasta obramba je vse tri zadetke prejela že v prvem polčasu, ko je kapetan Jan Oblak lahko le nemočno negodoval nad nezbranostjo soigralcev, ki si v nadaljevanju niso ustvarili niti ene same priložnosti.

"Takšne tekme lahko dobimo le, če smo stoodstotno zbrani in fizično pripravljeni, v Baslu ni bilo ničesar od tega," je po tekmi komentiral Erik Janža, medtem ko je selektor Kek visok poraz označil za opozorilo, da se bo treba hitro sestaviti.

Žal se to ni zgodilo. Predstava proti Kosovu v Prištini je bila resda najboljša v kvalifikacijah, a kaj ko so številne priložnosti ostale neizkoriščene. Tri dni kasneje je Slovenija doma proti Švici (0:0) pustila veliko boljši vtis kot v Baslu, vendar je bila točka ob pogledu na lestvico slaba tolažba. Slovenija je oktobrski cikel končala brez doseženega zadetka in z minimalnimi možnostmi za drugo mesto v skupini.

V napadu se je poznalo, da Benjamin Šeško po prestopu v Manchester United ni v pravi formi, predvsem na Kosovem je bila njegova predstava pod nivojem. Moral bi izkoristiti vsaj eno od številnih zrelih priložnosti. 

Kek je v iskanju recepta za prebuditev bledega napada zanj neznačilno eksperimentiral, a se tudi to ni obneslo. Nejc Gradišar je proti Kosovu prvič oblekel dres A reprezentance, in to od prve minute, a bil bolj ali manj neviden. Proti Švici je začel Danijel Šturm, čigar hitrost so zbrani švicarski branilci brez težav nevtralizirali.

November je prinesel tekmo za biti ali ne biti. V Stožicah je gostovalo Kosovo, računica pa je bila povsem preprosta: Slovenija je potrebovala vse tri točke, da bi še lahko upala na drugo mesto v skupini. Obračun je bil razprodan že mesec prej, za kar so bili zaslužni predvsem kosovski navijači, ki so bili v večini.

Tistega hladnega novembrskega večera pa ni žalostil zgolj pogled na tribune, temveč tudi – ali predvsem – na igrišče. Fisnik Asllani je za goste zadel iz prve prave priložnosti, končni izid (0:2) je v drugem polčasu z nesrečnim avtogolom postavil Žan Karničnik. Kosovo je ob tem imelo še številne druge priložnosti, medtem ko je Slovenija brez poškodovanega Benjamina Šeška delovala povsem izgubljeno.

"Ta tekma ni bila vredna ugleda, ki se je dolgo in krvavo gradil, ter ekipe, ki je po 15 letih spet sprožila evforijo. Moramo biti pošteni sami do sebe. Odgovornost selektorja, odgovornost vseh nas, ki vodimo vse skupaj, je ogromna," je razočarani Kek takoj po tekmi namignil, da se njegov drugi mandat na selektorskem stolčku počasi bliža h koncu.

Tri dni po boleči kosovski zaušnici je Slovenija kvalifikacije sklenila z remijem na Švedskem (1:1). Po štirih tekmah je strelski mrk prekinil Timi Max Elšnik, a to je bila slaba tolažba. Slovenija je kvalifikacijsko skupino sklenila s tremi točkami na tretjem mestu. Kek in varovanci so pred začetkom enotno poudarjali, da se bo nekaj vprašalo tudi Slovenijo, česar pa žal niso prenesli v prakso. 

Prvega decembra je sledil pričakovan epilog. Matjaž Kek in Nogometna zveza Slovenije nista podaljšala sedemletnega sodelovanja, ki si ga bomo najbolj zapomnili po drugi uvrstitvi na evropsko prvenstvo in zgodovinskem prvem preboju v izločilne boje velikega tekmovanja.

"V tem času nam je uspelo spisati še eno nepozabno zgodbo slovenskega nogometa. Želim vam vse dobro in veliko dobrih rezultatov v prihodnosti," je v slovesu zapisal Mariborčan.

Kdo ga bo nasledil, še ni znano. Veliko se je govorilo o Albertu Rieri, a predsednik NZS Radenko Mijatović pravi, da dvojna vloga (trenerja v klubu in selektorja reprezentance, op. a.) ne pride v poštev. Prav tako ni jasno, ali se bodo na Brdu pri Kranju prvič v zgodovini odločili za tujega strokovnjaka ali bodo še naprej zaupali domači stroki.

Ker med možnimi kandidati za Kekovo nasledstvo ni imena, ki bi resnično izstopalo, je odločitev NZS še toliko bolj pod drobnogledom. Pričakuje se, da jo bomo dobili v prvem mesecu prihodnjega leta.

Jasno je, da novega selektorja ne čaka enostavna naloga. Med reprezentanti, ki so na Euru v Nemčiji "grizli travo", bo moral znova zanetiti iskrico, da v dresu z reprezentančnim grbom prikažejo še nekaj več kot na klubski ravni. Zgolj fanatična borba, ki je predpogoj za uspeh, pa ne bo dovolj. Treba bo rešiti kronično neučinkovitost v napadu in poiskati – ali proizvesti – nogometaša s potezo več, da bi njegovi soigralci v konici napada redno prihajali v priložnosti.

Temelji, ki jih je v svojem drugem mandatu postavil Matjaž Kek, še stojijo. Večina nosilcev reprezentance je v svojih najboljših letih in ima pred seboj še vsaj nekaj sezon na vrhunski ravni. Z novo vnemo in željo, ki sta se v kvalifikacijah za mundial izgubili, lahko Slovenija znova poseže visoko.

V prid Kekovemu nasledniku gre tudi razpored tekem, saj prihodnje leto ne prinaša kvalifikacij za veliko tekmovanje. Boji v Ligi narodov proti kakovostnim nasprotnikom bodo odlična priložnost za uigravanje novih idej.