Ševčenko iskren kot še nikoli: Černobil in Liverpool nezaceljeni rani

Dobitnik zlate žoge pred 17 leti je, ko je govora o skorajšnjem izidu Ukrajinčeve avtobiografije, iskren kot še nikoli. V pogovoru za italijanski Corriere della Serra je Andrej Ševčenko med drugim priznal, da so še danes - 35 let po največji jedrski nesreči v zgodovini človeštva - vidne posledice, ki bodo prisotne še vrsto desetletij.

"Nikoli ne bom pozabil tega famoznega 26. aprila 1986, ko se je pripetila černobilska nesreča. Takrat sem bil star 10 let in užival otroštvo, igraje nogomet s prijatelji iz bližnjih blokovskih naselij. Kot otrok se v začetku nisem zavedal najbolje, kaj bo omenjena tragedija prinesla za človeštvo v prihodnjih letih oziroma desetletjih. Spomnim se samo, da so naenkrat vse otroke, stare med šestim in 15. letom, zbrali na kup, pobasali v avtobuse in odpeljali daleč proč. Približno 1500 kilometrov stran od Kijeva in okoliških mest, ki so bila najbolj prizadeta zaradi nesreče. To je bilo hkrati obdobje mojega prvega nogometnega napredka, saj sem prejel povabilo akademije kijevskega Dinama, da se priključim treningom. Še danes imam na tisto obdobje precej mešane občutke," je uvodoma dejal nekdanji zvezdnik ponosa ukrajinskega klubskega nogometa, AC Milana in londonskega Chelseaja.

Ljubezen staršev in nogomet kot rešilni bilki
"Prvih nekaj tednov po jedrski katastrofi sem živel 'kot v filmu'. Praktično čez noč sem ostal brez svojih prijateljev in okolja, ki sem ga imel neizmerno rad. Veliko njih (prijateljev, op. a.) ni imelo podobne sreče kot jaz. Precej jih je umrlo zaradi odvisnosti od alkohola in drog pa tudi zaradi težav z orožjem. Nekdanja Sovjetska zveza se je razpadala, razpoke so bile vse večje in globje, moji prijatelji pa so izgubili vero v boljši jutri. Zgolj ljubezen mojih staršev in nogomet sta me rešila pred podobno klavrnim koncem," priznava 44-letni selektor ukrajinske nogometne reprezentance, ki se je v nadaljevanju pogovora dotaknil tudi nepozabnega finala najelitnejšega klubskega tekmovanja na svetu iz leta 2005, ko je Ševčenkov tedanji klub AC Milan ob polčasu proti nebogljenemu Liverpoolu vodil s prepričljivih 3:0, na koncu pa moral seči v roke tekmecem iz mesta Beatlov, ki so uspeli čudežno preobrniti potek srečanja ter se po boljšem izvajanju enajstmetrovk veseliti prestižne lovorike. 

"To je podobno velika rana kot černobilska, ki kar ne želi nehati krvaveti. Prvih nekaj mesecev po omenjenem finalu sem se znal sredi noči zbuditi, razmišljujoč o vsem, kar se nam je tistega čudnega carigrajskega večera zgodilo. Vodiš s 3:0, imaš vajeti igre popolnoma v svojih nogah, nasprotnik je povsem neprepoznaven zaradi naše odlične igre, na koncu pa izgubiš praktično že dobljeno tekmo. Še danes, torej 16 let po tem finalu, si nisem uspel odgovoriti na določena vprašanja. Najbrž je tako moralo biti, ta kruta usoda, ki se je takrat poigrala z nami ... Ampak, tako pač je v življenju in športu. Po drugi strani sem lahko hvaležen zaradi vsega, kar mi je nogomet omogočil. Precej več je bilo lepih trenutkov, tistih, ki mi vedno znova zvabijo nasmeh na obraz. Danes sem ponosni selektor ukrajinske reprezentance, s katero pišemo lepo zgodbo o uspehu," je še pristavil Andrej Ševčenko.