Skromno okolje, v katerem se je začela ena največjih karier

Sao Cristovao si ime ni ustvaril zaradi uspehov na igrišču, niti ne zaradi navijačev. Danes si njegove tekme v povprečju ogleda le kakšnih 500 ljudi. Njihov klub bo za vedno vpisan v nogometno zgodovino kot klub, ki je nogometu dal enega najboljših vseh časov – Ronalda Nazaria de Lime.

Ronaldo je tako kot večina svojih vrstnikov v otroštvu sanjal, da bi nekoč zaigral za Flamengo, z naskokom najbolj priljubljeni brazilski klub. Želja bi se mu lahko uresničila že v zgodnjih najstniških letih, ko je prestal preizkus.

Težavo pa je predstavljala razdalja do klubskega centra za trening. Do tja je namreč potreboval dva avtobusna prevoza, česar si njegova družina finančno in časovno ni mogla privoščiti. Zato so se odločili, da bo Ronaldo v svet organiziranega nogometa vstopil v bližnjem Sao Cristovau, do koder je imel od doma v Bentu Ribeiru le kratko avtobusno vožnjo in nekaj pešačenja.

Čeprav je Ronaldo klub zapustil pri 16 letih, ko ga je prepričal eden od brazilskih velikanov Cruzeiro, se je z zlatimi črkami zapisal v klubsko zgodovino. "Tukaj se je rodil fenomen," ponosno piše na eni od sten znotraj stadiona, ki je bil leta 2020 tudi preimenovan v njegovo čast.

"Vse največje uspehe je naš klub dosegel v prvih desetletjih obstoja, v letih 1926 in 1937 je dvakrat postal prvak zvezne države Rio de Janeiro. Spomin na zlate čase pa z leti bledi, zato nam še toliko več pomeni, da smo povezani z Ronaldom," nam je ob obisku pojasnil klubski zgodovinar Paulo Jorge.

Kaj to pomeni v praksi, je orisal predsednik kluba Joao Machado: "V nižjih ligah je izjemno težko dobiti sponzorje. Tekme so slabo obiskane, tudi medijske pozornosti je malo, prenosi tekem so le na YouTubu. Ko pa se je tu nekajkrat pojavil Ronaldo, so mu hitro sledili tudi sponzorji."

Sao Cristovao že več desetletij ne uspe držati stika z občutno bogatejšimi sosedi v Riu de Janeiru, zato se je fokus kluba povsem spremenil. Čeprav je želja po rezultatskih dosežkih in napredovanju po zapleteni ligaški piramidi še prisotna, je prioriteta delo z mladimi. Ob našem dopoldanskem obisku sredi tedna se je na umetni travi ob glavni zelenici trlo mladih nadobudnežev.

V mladinske selekcije je vključenih 250 otrok, ki večinoma prihajajo iz istoimenskega lokalnega okrožja. Za razliko od otrok v bolj znanih klubih njihovim staršem v Sao Cristovau ni treba plačevati šolnine. "Nogomet želimo ohraniti dostopen vsem. Tudi Ronaldo nikoli ne bi prišel sem, če ne bi vmes posegle finančne težave," je socialno noto delovanja kluba poudaril Machado. Ta je postala še posebej pomembna po letu 2020, ko je klub zaradi finančnih težav za nekaj mesecev celo prenehal z delovanjem. Na novo so začeli v peti ligi zveznega prvenstva, sedaj so v tretji, ki je kot prva profesionalna.

Nogometaši prvega moštva zaslužijo med dva in sedem tisoč reali (330–1160 evrov), pri čemer je minimalna brazilska plača na začetku leta znašala dobrih 270 evrov. Njihovi navijači tekme spremljajo z istih stolov, na katerih so Brazilci dolga desetletja občudovali svojo reprezentanco. Ob prenovi kultne Maracane za svetovno prvenstvo 2014 so namreč stole podarili lokalnim nižjeligašem, nekaj 100 pa jih je končalo na stadionu Ronalda Nazaria de Lime.

Zgodba stolov z izjemno preteklostjo in prihodnostjo izven soja žarometov je hkrati tudi zgodba kluba Sao Cristovao. Lepo urejen klubski muzej tik ob igrišču ohranja spomin na njihove zlate čase pred skoraj stoletjem, ko je lahko Sao Cristovao še tekmoval s Flamengom in ostalimi velikani.

Ko je v nogomet vstopil denar, so črno-beli izgubili stik z vrhom. Nikakor pa niso izgubili ponosa, da se je prav tam začela pot enega najboljših, predvsem pa najbolj priljubljenih nogometašev vseh časov.