Naša nogometna reprezentanca pod okriljem Boštjana Cesarja raste iz tekme v tekmo. To je jasno vsakemu, ki objektivno spremlja rezultatski vzpon na zadnjih nekaj srečanjih. Zmaga na težkem gostovanju v Glasgowu ter suvereno slavje na veliko manj zahtevni tekmi v Skopju trenutno služita kot dve najboljši predstavi naše izbrane vrste pod taktirko nekdanjega odličnega branilca. A prav tako je vsem jasno, da so naši nogometaši uspešno prestali zgolj "protokolarni" del preizkusa. Najtežje tekme, na podlagi katerih si bo javnost ustvarila mnenje o tej ekipi, še prihajajo. Prva bo na sporedu 27. marca, ko bomo gostili Wales. Kdo pa so gosti, ki imajo za sabo občudovanja vredno nogometno zgodovino, a v zadnjih letih neuspešno iščejo svoj prostor pod soncem?

Uspehi na plečih madridskega zvezdnika
Ryan Giggs, Ian Rush, Mark Hughes, Gareth Bale in še bi lahko naštevali. Tega, česar nikoli zares niso imeli v klubskem nogometu, je Walesu uspelo nadomestiti na reprezentančni sceni – priznana nogometna imena, ki jih ceni ves svet. Čeprav bo starejša generacija najverjetneje s prepričanjem trdila, da je najboljši Valižan, ki je kdajkoli brcal žogo, Giggs, je dejstvo, da je reprezentanca največje uspehe dosegala, ko je slonela na plečih Bala.
Nekdanji zvezdnik madridskega Reala je svoje najboljše predstave venomer prihranil za svojo državo. Nekaj, kar so v Madridu zaničevali, v Cardiffu pa cenili. Še pred štirimi leti je Wales igral na svetovnem prvenstvu v Katarju. Pot je sicer končal že v skupinskem delu, a treba je vedeti, da so med svetovno elito pred tem nazadnje igrali davnega leta 1958. Tudi na Bližnjem vzhodu jim je edino točko proti ZDA prinesel takrat 33-letni Bale. Bil pa je največji razlog, da se je njegova država sploh uvrstila na mundial.

V polfinalu dodatnih kvalifikacij je dvakrat zabil Avstriji in poskrbel za zmago Walesa z 2:1. Potem pa je prišla odločilna tekma z Ukrajino in tista mojstrovina, ki jo bodo navijači pomnili za vedno. S prostega strela je z žogo snel pajčevino in se skupaj s celo državo veselil preboja med svetovno elito.
Skupaj s soigralci pa je zenit svoje reprezentančne kariere nedvomno dosegel desetletje nazaj v Franciji. Wales je bil bržkone najlepše presenečenje prvenstva, svetovno javnost pa so navdušili predvsem z zmago v četrtfinalu proti Belgiji, ki je takrat ravno vstopala v obdobje svoje "zlate" generacije. Zadetek Hala Robsona-Kanuja, ko je "po burek" poslal dva belgijska nogometaša, bo večno živel v folklori evropskih prvenstev. V polfinalu so sicer izpadli proti končni zmagovalki Portugalski, a zgodovina je bila že spisana.

Na klopi všečen, a temperamenten trener
Reprezentanco je takrat vodil Chris Coleman, ki je štafeto prevzel od tragično preminulega Garyja Speeda. Ljubljenec otoških zelenic, ki je svoj čas veljal za odličnega vezista, si je leta 2011 odvzel življenje in tako celotno otočje zavil v črno. Tudi njegova smrt je reprezentanci dala čustveni zagon, na katerem so pet let kasneje spisali nogometno pravljico. Na stolčku zdaj sedi še en, nekoč spoštovan nogometaš – Craig Bellamy, ki pa je po dojemanju javnosti pravo nasprotje Speeda.
Bellamy je v svoji karieri igral za številne velikane. Nogometni svet je nase opozoril pri Newcastlu, kjer je slačilnico delil prav s svojim prezgodaj preminulim rojakom. Pot ga je potem vodila do Liverpoola in Manchester Cityja, kjer pa ni uspel v popolnosti izkoristiti svojega neomajnega talenta. Veljal je predvsem za temperamentnega nogometaša, ki ni bil najboljši za harmonijo v slačilnici.

Najbolj znan je njegov konflikt pri Newcastlu, ko se je javno sprl s takratnim trenerjem Graemom Sounessom, ki mu je očital, da ne želi igrati. Bellamy je očitke lastnega trenerja zanikal kar v živo, v intervjuju po tekmi, in nastala je afera, ki je na severu Anglije še dolgo odmevala. Karizmatični Valižan reprezentanco vodi od julija 2024, odzivi na njegove trenerske sposobnosti pa so mešani.
Lahko Slovenija izkoristi valižanski nogometni prosti pad
Na začetku mu je dobro uspelo stabilizirati ekipo, ki je bila v šoku po odhodu Bala. To mu je bilo poplačano z uvrstitvijo v elitni razred Lige narodov. Tam pa je letos pogrnil na celi črti. Res je, da so imeli Valižani težko nalogo. Žreb jim je v skupini namenil Portugalsko, Dansko in Norveško. Kljub temu pa so navijači najverjetneje pričakovali boljši rezultatski izkupiček. Wales je namreč vpisal kar pet porazov in eno samcato zmago, doma so bili z 2:1 boljši od Norveške.
Po slabih predstavah so v javnost seveda prišle govorice, da naj bi se Bellamyju stolček že pošteno tresel, prav tekmi proti Sloveniji pa bi lahko bili usodni. Na podlagi zgornjih vrstic ni nerazumno pričakovati, da ima naša izbrana vrsta proti nasprotniku, ki ji stoji na poti do elitnega razreda, lepo možnost priti do pozitivnega rezultata.

Kljub temu pa Walesa še zdaleč ne gre podcenjevati. Njihov kader je poln igralcev, ki si kruh služijo v najmočnejšem ligaškem tekmovanju na svetu – Premier ligi. Tega se še kako dobro zaveda naš obrambni steber Jaka Bijol, ki si s kar petimi deli slačilnico pri Leedsu. Najbolj zagotovo izstopata Ethan Ampadu in Harry Wilson. Slednjega na Otoku poznajo kot odličnega kreatorja in ideologa igre, ki ima v svoji desnici pravi top, s katerim lahko venomer premaga nasprotnega vratarja. Ampadu, otrok londonskega Chelseaja, pa se je v Yorkshiru uveljavil v vlogi vodje in kapetana, ki soigralcem pomaga, ko je najtežje.
Slovenska naloga je težka, a še zdaleč ne nemogoča. Izredno pomembno bo, da si doma priigramo pozitiven rezultat, ki ga bomo odnesli v Cardiff. Na tamkajšnjem stadionu se bo čez dve igralo tudi evropsko prvenstvo. Če malce (preveč) pogledamo v prihodnost.



































































Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.