Ko algoritem doseže več kot 90 minut nogometa

Svetovno nogometno prvenstvo je trenutno eden največjih generatorjev vsebin na družbenih omrežjih. Devetdeset minut nogometa namreč lahko danes ustvari na tisoče posnetkov, memov, reakcij in trendov, ki ob pravem algoritmu še tedne ali celo mesece krožijo po svetovnem spletu. Tekme se namreč ne končajo več z zadnjim sodnikovim žvižgom, ampak se nadaljujejo na TikToku, Instagramu in drugih platformah, kjer o tem, kdo bo postal junak dneva, vse pogosteje odločajo sami uporabniki oziroma razni mehanizmi teh komunikacijskih platform.

Prav zato me je v zadnjih dneh najbolj pritegnila zgodba nigerijskega vratarja Maduke Okoyeja. Ne zato, ker bi blestel na svetovnem prvenstvu, Nigerije namreč na prvenstvu sploh ni bilo, ampak ker je kljub temu postal eden najbolj viralnih nogometašev nogometnega poletja. Ne zaradi obramb ali odločilne tekme, ampak zaradi nekaj sekund dolgega posnetka na družbenih omrežjih.

In ravno ta zgodba me je pripeljala do današnjega razmišljanja. Kako so družbena omrežja spremenila nogomet? Ter tudi, kako so nogomet in vse, kar se okoli njega dogaja, pripeljala še bližje v naša življenja? Predvsem pa, zakaj vsemu slepo sledimo.

Seveda športni vidik ostaja najpomembnejši, vendar si občinstvo želi tudi vsebin, ki niso povezane zgolj z goli, obrambami in taktikami. Ljubitelji nogometa danes spremljajo praktično vse, od priprav na tekme in utrinkov iz garderobe do družinskega življenja igralcev. Nogomet tako ni več samo tekma, ampak je postal zgodba, ki se po zadnjem sodnikovem žvižgu nadaljuje na naših telefonih.

To se je lepo pokazalo tudi letos. Predvsem ženski del uporabnic družbenih omrežij je razpravljal o najbolj postavnih nogometaših tega svetovnega prvenstva. V številnih objavah se je ponavljala skoraj enaka deseterica, največ pozornosti pa je pritegnil prav Maduka Okoye.

Na prijateljski tekmi proti Portugalski pred začetkom prvenstva ga je kamera za nekaj sekund ujela med predstavitvijo ekip. Nekdo je posnetek izrezal, ga objavil na TikToku, algoritem pa je nato naredil svoje. Posnetek je dosegel milijone uporabnikov, sicer očitno predvsem takih, ki nogometa sploh ne spremljajo.

V nekaj dneh so se viralni posnetki z Okoyejem namnožili, njegov profil na Instagramu pa je z okoli 280 tisoč sledilcev zrasel na več kot milijon. O njem so začeli poročati tudi številni mediji, pod objavami pa so se hitro začeli vrstiti zanimivi komentarji.

"Kdaj igra Nigerija?"

"Blokirajte me, poročena sem."

"To je najlepši nogometaš, kar sem jih videla."

Na prvi pogled sicer povsem simpatična zgodba, v resnici pa precej zgovorna. Ne pove namreč toliko o nigerijskem nogometašu, razen tega, da je precej priljubljen pri ženskem delu občinstva, kot nam pove o tem, kako danes nastaja pozornost. Pred leti je bilo skoraj samoumevno, da je bila prepoznavnost športnika sorazmerna z njegovimi uspehi. Zvezde so ustvarjali televizijski prenosi, športni novinarji in naslovnice časopisov, danes pa obstaja še druga pot. Pot, na kateri lahko nekaj sekund dolg posnetek doseže več ljudi kot devetdeset minut vrhunskega nogometa.

Pa da ne bo pomote. To nikakor ne pomeni, da športni uspeh ni več pomemben ali da športniki prepoznavnosti ne bi smeli graditi tudi zunaj igrišča, ampak ravno nasprotno. Družbena omrežja so marsikateremu športniku omogočila, da pokaže svojo osebnost, navijačem približa svoje življenje in deli zgodbe, ki bi pred leti ostale skrite javnosti. Prav v tem je tudi njihova največja prednost, da so športnike še bolj povezale z ljudmi.

Toda hkrati so spremenila tudi način, kako nekaj postane senzacija. Danes nogometaši namreč niso več samo športniki. Postajajo tudi blagovne znamke, vplivneži, ambasadorji in ustvarjalci vsebin. In ravno ustvarjalec vsebin je lahko danes že kdor koli si tega želi. Na nek način smo vsi nekakšni ustvarjalci vsebin. Žal pa se skupaj z uporabnimi informacijami širijo tudi zavajajoče vsebine, lažne novice ter predvsem nepreverjene trditve.

Morda je prav zato pomembneje kot kadar koli prej, da se ob vsesplošni poplavi takšnih in drugačnih zgodb vprašamo, zakaj je nekaj postalo viralno. Ali zato, ker je res izjemno, zanimivo, uporabno ali celo najbolje, kar lahko rečem, resnično, ali zato, ker nam ga je algoritem ob pravem trenutku postavil pred oči?

In kako hitro danes sledimo nečemu samo zato, ker nam to ponudi aplikacija? Kdaj smo postali tako zaupljivi, da verjamemo skoraj vsemu, kar se znajde na našem zaslonu? In kdaj smo dobili občutek, da moramo tudi sami svoje mnenje deliti vsepovprek, čeprav nas zanj nihče ni vprašal?

Ampak to so vprašanja, ki segajo precej dlje od nogometa. Živimo v času, ko so všečki, delitve in ogledi postali del vsakdana, naša pozornost pa ena najbolj dragocenih dobrin. Prav zato se mi zdi še najbolj pomembno to, da se ob poplavi raznoraznega dogajanja zavedamo, zakaj smo nečemu sploh namenili svoj čas. Ali zato, ker nas je nekaj res pritegnilo?

Če bomo družbenim omrežjem slepo prepustili odločanje o tem, kdo in kaj je vredno naše pozornosti, bomo morda nekoč pozabili razmišljati s svojo glavo. In prav to je nekaj, česar nam ne bi smel vzeti noben algoritem.