Nogomet ne prenese praznine

Zadnji sodnikov žvižg. Na eni strani stadiona eksplozija navdušenja, na drugi popolna tišina, jok in največje razočaranje. Nekateri so se že namenili proti izhodu, drugi na svojih sedežih nepremično čakajo, kot da se bo zgodilo nekaj, kar bo spremenilo razplet tekme. Toda praviloma se ne, in tudi to je svetovno prvenstvo. Poleg vsega veselja in slavja so velikokrat na sporedu tudi žalostni trenutki. Nekateri odhajajo naprej, drugi odhajajo domov.

Na mundialu je v tem trenutku še šest reprezentanc, dva polfinalista že poznamo, pred nami pa sta še dva četrtfinalna obračuna. To pomeni, da je iz Kanade, ZDA in Mehike že odpotovalo veliko ekip. Takšnih, od katerih smo to pričakovali, pa tudi takšnih, od katerih morda nismo. Prvenstvo se krči, navijaške tribune posledično izgubljajo številne barve, potem pa smo tukaj še navijači, ki smo se že morali posloviti od svojih favoritov.

In ravno ob tem sem si začela zastavljati mnoga vprašanja. Kaj se pravzaprav zgodi, ko reprezentanca, za katero smo stiskali pesti, zaključi svoj nastop na mundialu? Kaj naredimo navijači, ko na prvenstvu ni več ekipe ali nogometaša, zaradi katerega smo ga sploh začeli spremljati? Za nekaj časa nas najverjetneje popade žalost. Iz naših ust prihajajo besede, da nas nič več ne zanima, da prvenstva sploh ne bomo več spremljali in da niti ni pomembno, kdo bo letošnji prvak.

Potem pa ...

Hitro si poiščemo novega favorita.

Mislim, da se je pri tem ujel že skoraj vsak navijač. Tudi tisti najbolj strasten, najbolj zagret in največji oboževalec nekoga. Če si bil še včeraj prepričan, da je zate prvenstva konec, že naslednji dan stiskaš pesti za nekoga drugega. In ne zato, ker bi bilo s tabo karkoli narobe, ampak zato, ker je to povsem naravno. Včasih nato navijamo za tiste manjše, včasih za reprezentanco, ki je spisala največje presenečenje, spet drugič za tisto, ki igra najlepši nogomet. Včasih pa preprosto za zgodbo, ki nas je medtem prepričala in pritegnila, zato si želimo, da bi imela srečen konec. Skratka, poiščemo si nekoga, ki zapolni naš občutek praznine.

Kajti navijanje na mundialu ni vedno zvestoba državi, sploh če ta država ni tvoja. Velikokrat je zvestoba občutku. Občutku, ki smo ga dobili ob gledanju svoje najljubše ekipe, svojih najljubših barv ali preprosto nogometa, zaradi katerega smo vzljubili ta šport. In mislim, da s tem ni prav nič narobe. In prav zaradi tega svetovno prvenstvo nikoli zares ne izgubi svojega čara. Ko se ena zgodba konča, se skoraj neopazno začne druga, ko izpade ena reprezentanca, se potihoma znajdemo ob drugi. Nogomet nam vedno ponudi nov razlog, da znova in znova ostanemo pred televizijskimi zasloni.

Toda tukaj se zgodba pri nogometaših obrne in zgodi se nekaj povsem drugačnega. Kajti to, kar počnemo z reprezentancami, na nek način počnemo tudi z njihovimi največjimi obrazi. Na letošnjem svetovnem prvenstvu so se od največjega odra najverjetneje poslovili nogometaši, ki so zaznamovali več kot desetletje svetovnega nogometa. Cristiano Ronaldo, Luka Modrić in Neymar so prvi, na katere pomislim, vendar jih je v ozadju še kar nekaj. In čeprav se še niso čisto zares umaknili, mi že nekako iščemo nove obraze. In s tem po mojem mnenju ni čisto nič narobe, saj nogomet krvavo potrebuje svoje junake, težava nastane šele, ko od njih pričakujemo, da bodo novi Ronaldo in kmalu tudi novi Lionel Messi. Ko jim ne dovolimo, da bi bili preprosto najprej oni. Zakaj novim generacijam tako težko dopustimo biti zgolj in samo to, kar so? Zakaj jih vedno primerjamo s tistimi pred njimi?

S primerjanjem samim po sebi sicer ni nič preveč narobe, toda pričakovanja, ki jih s tem ustvarimo, pa so nekaj povsem drugega. Lamine Yamal je komaj dobro stopil na največji oder, pa je na hrbtu ob njegovem imenu skoraj samoumevno zapisano Messi. Pred njim sta podobne primerjave doživljala tudi Kylian Mbappe in Erling Haaland, ki naj bi tudi bila novi Messi in novi Ronaldo, le nekoliko drugače zapakirana. Seveda je vse skupaj tudi izjemen kompliment, toda za kakšno ceno? Koliko pričakovanj naložimo na ramena nekomu, ki svoje zgodbe sploh še ni začel pisati?

In morda je prav to največja lekcija, ki jo potrebujemo navijači. Seveda so nove zgodbe nujne, tudi številni junaki bodo vedno prihajali, ker se prav zaradi njih nogomet nikoli ne ustavi. Toda največ, kar lahko naredimo zanje, je to, da jim dovolimo hoditi svojo pot. 

In ja, nova reprezentanca nam lahko podaljša prvenstvo, in novi nogometni junaki bodo vedno poskrbeli, da bomo tudi čez štiri leta znova sedeli pred televizijskimi zasloni. Toda nihče nam ne bo vrnil časa, v katerem smo gledali stare. In morda je prav v tem čar svetovnega prvenstva. Da nas vedno znova nauči poiskati nove zgodbe, hkrati pa nas tudi opomni, da nekaterih občutkov ne bo mogoče ponoviti. Ne zato, ker novih junakov ne bo, ampak zato, ker bodo največji šele takrat, ko jim bomo dovolili biti preprosto oni.