Pokal je samo eden. Zmagovalcev je veliko več.

Le še nekaj ur nas loči od velikega finala. V igri sta tako ostali le še dve reprezentanci, aktualni prvaki Argentinci na čelu z neuničljivim Lionelom Messijem in Španci, ki si želijo stopiti v čevlje zlate generacije iz leta 2010, ko so v Južni Afriki prvič v zgodovini osvojili nogometni prestol. Toda ali bo res samo ena ekipa domov odšla kot zmagovalka? Na papirju da. Na igrišču pa je bilo razlogov za slavje veliko več.

Dejstvo je, da bo po koncu mundiala največ vredna lovorika svetovnega prvaka, toda uspeha na letošnjem prvenstvu ni mogoče meriti zgolj po njej. Tudi prvi gol na največjem nogometnem odru ne sme biti spregledan. Nekomu že preboj v izločilne boje pomeni več kot karkoli drugega in nekaj, o čemer je prej lahko samo sanjal. Za nekatere je pomembna sploh prva zmaga, spet drugi slavijo to, da so znova med nogometno elito. Vsaka država je na turnir prišla s svojim ciljem in nekoliko drugačno predstavo o tem, kaj zanje pomeni uspeti. Za nekatere so najvišji cilji realno nedosegljivi, in če se tega zavedaš že na začetku, ti veselja ob tistih manjših uspehih ne more vzeti nihče.

Norvežani so svojo pot končali med najboljšimi osmimi reprezentancami sveta. Čeprav jih je tam po podaljšku ustavila Anglija, so se v domovino vrnili kot junaki. Sprejem, ki so jim ga pripravili na domačih tleh, je bil več kot famozen in kako ponosen je bil narod na svojo ekipo, je bilo moč razbrati s številnih posnetkov, ki so zaokrožili po spletu. Ulice Osla je napolnilo več kot sto tisoč ljudi, nogometaše so ob prihodu pozdravila vojaška letala, nato pa je sledilo znamenito vikinško veslanje, ki je zaznamovalo njihovo poletje na oni strani Atlantika. Tokrat je ritem na bobnu narekoval kar prestolonaslednik Haakon.

Skupaj so tako odveslali v naslednje poglavje nogometne pravljice, ki jo je mlada zasedba z Erlingom Haalandom začela pisati ravno letos. Na največji oder so se vrnili prvič po letu 1998, premierno slavili v izločilnih bojih, na poti v četrtfinale pa premagali tudi Brazilijo, petkratno svetovno prvakinjo.

Podobno velja za Maročane. Ti so dokazali, da polfinale izpred štirih let ni bilo zgolj naključje in športna sreča, ampak da bo treba nanje računati tudi v prihodnje. Že od samega začetka na turnirju niso veljali več za simpatične avtsajderje, temveč za reprezentanco, ki se ji nasprotniki želijo izogniti.

Svoj trenutek so dočakali tudi Egipčani. Po dolgih desetletjih čakanja so se prvič prebili med najboljših šestnajst, tam pa bili zelo zahteven tekmec Argentincem. Njihove tekme pa so razkrile še drugo plat tega športa. Posnetki ljudi, ki so tekmo spremljali med ruševinami v Gazi, so zgodbi dodali čisto drugačno razsežnost. V okolju, kjer bi moral biti nogomet zadnja stvar na svetu, na katero bi sploh lahko pomislil, je ta za nekaj časa ponudil občutek normalnosti. Tako je znova dokazal, da je na strani vseh, tudi tistih, ki jih je svet pozabil. Takšni prizori sicer ne spremenijo resničnega dogajanja niti ne izbrišejo vseh krvavih madežev, pričarajo pa nekaj prepotrebnih ur sproščenosti in sreče.

In potem so tukaj še Zelenortski otoki, ki so zagotovo spisali eno najlepših zgodb tega mundiala. Zanje je bilo veliko že to, da so se na svetovno prvenstvo sploh uvrstili, a se s tem niso zadovoljili. Remija s Španijo, napredovanje v izločilne boje in epske tekme z Argentinci v njihovi državi ne bodo nikoli pozabili. Izpadli so po porazu s 3:2, toda težko bi jih označili za poražence. Tudi na tem delu sveta je bil njihov sprejem veličasten, v nebo so kovali predvsem 40-letnega vratarja Vozinho, ki je na svojem premiernem nastopu upravičeno postal junak svojega naroda. Izbrana vrsta te otoške države, ki ima dobrih pol milijona prebivalcev, je v nekaj tednih osvojila srca mnogih navijačev po svetu in poskrbela, da se je o njej govorilo tudi onkraj nogometnih krogov.

"Prej so nas spraševali, kje so Zelenortski otoki. Zdaj vedo," so bili jasni.

Šport in še posebej nogomet sta lepa ravno zato, ker uspeha ne merimo vsi enako. Sicer smo včasih precej kritični, sploh Slovenci imamo radi popolnost in perfekcionizem, toda letošnje poletje je pokazalo, da uspeh ni vedno le v končnem rezultatu, ampak je razlogov za slavje veliko več. Samo prepoznati jih je treba, tako kot so to storili že številni. To, da otroci vidijo, da se lahko nekdo iz njihove ulice kosa z velikimi nogometnimi imeni, je motivacija za vse naslednje generacije mladih nogometašev. In to ne samo tam.

Argentina in Španija bosta res iskali svojo čast v velikem finalu. Mednarodna nogometna zveza bo določila novega svetovnega prvaka, o tem, kdo vse je zmagal, pa bo odločilo vsako srce posebej. In tudi to, da bo finale prvič v zgodovini sodil Slovenec, je za nas ena od teh zmag.