Portugalska je imela vse, razen selektorja ...

Roberto Martinez je na reprezentančnem zemljevidu nogometa dobro poznano ime, ki ga ima večina v zelo slabem spominu. Za 52-letnega Španca je bil letošnji mundial že tretji v vlogi selektorja, na kratko pa lahko rečemo, da je vknjižil hat-trick neuspehov.

Belgijska reprezentanca se je leta 2015 povzpela na vrh Fifine lestvice, pred slabim desetletjem pa je njeno selektorsko palico prevzel Martinez. Imel je veliko časa, da se dodobra spozna in uigra z zlato generacijo, ki je mundial v Rusiji začela odlično.

Skupinski del je sklenila brez praske, na prvi tekmi izločilnih bojev pa bila na pragu šokantnega izpada. Japonska je takrat hitro po začetku drugega polčasa dvakrat zabila, Belgija pa v izdihljajih obračuna prišla do preobrata. V nadaljevanju je izločila še Brazilijo, njihovo pot pa je končala Francija, ki je nato osvojila svetovno prvenstvo.

Belgijski seznam igralcev je bil vrsto let fantastičen. Med vratnicama je stal Thibaut Courtois, branilski par sta tvorila klubska soigralca Toby Alderweireld in Jan Vertonghen, v vezni liniji je ob številnih delavcih, kot sta Radja Nainggolan in Axel Witsel, za čarovnijo skrbel Kevin De Bruyne, v napadu pa sta bili najnevarnejši orožji odlični Romelu Lukaku in eden največjih zvezdnikov tega obdobja Eden Hazard.

Omenjena zasedba se do evropskega prvenstva, ki je bilo zaradi koronavirusa odigrano šele leta 2021, ni bistveno spremenila, pred mundialom v Katarju leto dni kasneje pa so mnogi napovedovali, da je to še zadnja priložnost, da zlata belgijska generacija pride do odmevnega uspeha in prve pomembne lovorike v bogati zgodovini države.

Realnost je prinesla popolno nasprotje. Belgija je prvi in zadnji zadetek na prvenstvu dosegla na uvodni tekmi ob zmagi proti Kanadi, nato jo je nadigral Maroko, za slovo po skupinskem delu pa je remizirala s Hrvaško. Belgijci se tega turnirja spominjajo z bolečino, Martinez pa se je takoj po blamaži poslovil od trenerskega stolčka.

Zlata generacija, obetaven začetek, porazen konec. To je povzetek obdobja Martineza na klopi Belgije, zelo podobna pa je bila tudi njegova portugalska era. Največji uspeh je z Belgijo doživel po dveh letih, ko je prišel v polfinale svetovnega prvenstva, po enakem obdobju pa tudi s Portugalsko, s katero je lansko koledarsko leto osvojil Ligo narodov.

Ironično je ta lovorika morda najslabša stvar, ki se je portugalskemu nogometu zgodila v zadnjem obdobju. Če bi lansko izvedbo Lige narodov sklenili brez trofeje, bi verjetno hitro po koncu turnirja prišlo do menjave selektorja. A to se ni zgodilo, tako da je Portugalska letos na svetovno prvenstvo pripotovala z Martinezom.

Portugalska je na mundialu tekmovala z najkakovostnejšim kadrom v zgodovini. Diogo Costa je tretji najvrednejši vratar na svetu, Nuno Mendes verjetno najkompletnejši bočni branilec na planetu, odličen pa je tudi preostanek obrambne vrste.

Vezna linija je na papirju vsekakor najboljša na svetu. Tam sta večino tekem začenjala Vitinha in Joao Neves, ki sta v zadnjih dveh sezonah skupaj briljirala pri PSG-ju, pred njima pa je igral najkoristnejši igralec zadnje sezone Premier lige Bruno Fernandes.

Kakovost ima Portugalska tudi v napadu, kjer sta po krilih največ prodirala Pedro Neto in Joao Felix, v konici pa je začenjal prvi zvezdnik Cristiano Ronaldo, ki v smiselnem igralnem sistemu kljub starosti še vedno zna zabijati. Odlične možnosti je imel Martinez tudi na klopi, kjer so med drugimi bili Rafael Leao, Bernardo Silva in Goncalo Ramos.

Portugalska pot se je letos končala v osmini finala, Martinez pa je tako še drugič v svoji trenerski karieri uničil zlato generacijo. Ponovno je uspel doseči, da je zvezdniška zasedba na zelenici izgledala sila povprečno. Mnogi so za izpad krivili Ronalda, dejstvo pa je, da je brezidejna in neučinkovita igra plod katastrofalnih odločitev selektorja.

S taktičnega vidika je Martinez pogrnil na celi črti. 41-letni Ronaldo je igralec, ki ga je treba znati uporabljati. Nobene potrebe ni, da igra od prvega do zadnjega sodnikovega žvižga, sploh proti ekipam, ki so obrambno tako disciplinirane, kot je bila Španija.

Čeprav se nekateri s tem ne strinjajo, je Ronaldo tip napadalca, ki je še vedno sposoben spremeniti potek tekme. Lahko se uporabi kot menjava, če začne od prve minute, pa v nadaljevanju prepusti svoj položaj Ramosu, ki je definicija zlate menjave. Slednji je to velikokrat dokazal v dresu PSG-ja, za Portugalsko pa z zadetkom, ki je izločil Hrvaško. V osmini finala je Ramos obsedel na klopi, Portugalska pa ni uspela doseči zadetka.

Poleg nesmiselnih menjav je Martinez poskrbel, da so bili vezisti, ki sicer sodijo v sam vrh svetovnega nogometa, videti grozljivo. Bili so izgubljeni v prostoru, negotovi na žogi in neodločni pri prehajanju v napadalno tretjino. In ko prestrašeno ter previdno igrajo trije od najbolj progresivnih vezistov, hitro postane jasno, da težava ni v individualni kakovosti igralcev, pač pa v selektorski nekompetentnosti in taktični omejenosti.