Slovenci na mundialih: od Oblaka leta 1974, do Kekovih izbrancev 36 let kasneje

Posebno draž pa je imel turnir v Afriki tudi za Slovenijo. Izbranci Matjaža Keka so poskrbeli za evforijo v domovini, ko so že na prvi tekmi premagali Alžirijo z 1:0 in prišli do svoje prve zmage na mundialih. Z neodločenim izidom na drugi tekmi proti ZDA (2:2) so se jim odpirala celo vrata za osmino finala.

A ta so se zaprla v izdihljajih zadnjega kroga predtekmovanja, ko so Američani dosegli zmagoviti gol proti Alžiriji za slavje z 1:0. Slovenci so takrat z 0:1 izgubili proti Angliji in morali domov - s točko manj od Angležev in Američanov.

Južna Koreja/Japonska 2002: Slovenija prvič med elito

Svetovno prvenstvo na Japonskem in v Južni Koreji je bilo v mnogočem edinstveno: prvič so se najboljše reprezentance predstavile v Aziji, prvič sta prvenstvo organizirali dve državi in prvič je med svetovno elito zaigrala tudi država izpod Alp z vsega dvema milijonoma prebivalcev. 

Žal se je slovenska odisejada končala že v predtekmovanju in s škandalom, ki je odmeval globalno. Glavna tvorca slovenske nogometne pravljice, ki se je začela že dve leti prej z uvrstitvijo na evropsko prvenstvo na Nizozemskem in v Belgiji, zvezdnik Zlatko Zahović in trener Srečko Katanec, sta si po uvodni tekmi Slovenije na prvenstvu (poraz s Španijo) skočila v lase in izmenjala vrsto krepkih besed.

Krajšo je potegnil Zahović, ki je Katancu očital podcenjevalni odnos do igralcev in mu v navalu jeze dejal: "Kupil bom tvojo hišo in Šmarno goro". Srečko Katanec teh besed ni pozabil, na novinarski konferenci jih je omenil s solzami v očeh, in takratnemu predsedniku Nogometne zveze Slovenije Rudiju Zavrlu postavil ultimat - jaz ali Zlatko. 

Predsednik je zvezdniku kupil letalsko vozovnico za vrnitev v domovino, slovenska reprezentanca - igralci so v sporu stopili na stran Katanca - pa je bila brez Zahovića na preostalih dveh tekmah z JAR in s Paragvajem brez možnosti za presenečenje.  

Čeprav se prvi nastopi slovenske reprezentance na svetovnih prvenstvih vežejo na leti 2002 in 2010, so slovenski nogometaši na največjem nogometnem odru igrali že desetletja prej – v dresu nekdanje Jugoslavije. 

Med najvidnejšimi slovenskimi predstavniki iz tega obdobja izstopa predvsem Branko Oblak, eden najboljših nogometašev v zgodovini slovenskega nogometa. Nastopil je na svetovnem prvenstvu leta 1974 v Zahodni Nemčiji, kjer je bil ključni član jugoslovanske reprezentance kot organizator igre in kapetan.

Na tem turnirju je Jugoslavija sicer izpadla v drugem delu tekmovanja, a je Oblak pustil močan pečat in se uveljavil kot eden najbolj zanesljivih vezistov tistega časa. Slovenski nogomet ima posredne povezave s svetovnimi prvenstvi tudi v prejšnjih obdobjih, ko so igralci iz slovenskega prostora sodelovali v jugoslovanskih reprezentančnih selekcijah, vendar brez večjega števila izrazitih nosilcev igre.

Po razpadu Jugoslavije in osamosvojitvi Slovenije leta 1991 je moral slovenski nogomet znova graditi pot proti svetovnim prvenstvom. Ta je bil kronan z nastopoma na turnirjih leta 2002 v Južni Koreji in na Japonskem ter 2010 v Južni Afriki, ki sta postala temelja sodobne nogometne identitete države.

Devetnajsto svetovno prvenstvo, v Južnoafriški republiki, bo ostalo v lepem spominu ne le Špancem, ki so osvojili svojo prvo svetovno krono, temveč tudi Slovencem, ki so drugič nastopili na mundialu in dosegli prvo zmago. 

JAR je gostiteljstvo dobila v konkurenci afriških tekmecev, saj so kandidaturo leta 2004 lahko vložile zgolj države črne celine. Mednarodna nogometna zveza se je raje kot za sever (Egipt, Maroko) odločila za skrajni jug Afrike. Mavrična dežela je postala prva afriška država, ki je gostila najpomembnejše nogometno tekmovanje.