Dva zgodovinska uspeha s 16 leti razlike, ki ju vežejo enaka načela

Za državo, ki je proizvedla dva največja nogometna kluba, je imela Španija vse do leta 2010 precej suhoparno nogometno zgodovino. Poleg evropskih naslovov leta 1964 in 2008 niso pustili velikega pečata na igri, ki so jo v svoji klubski obliki tako zelo zaznamovali. Iberci so se med najboljše štiri ekipe uvrstili samo na mundialu leta 1950, ki ga je zaznamovala šokantna zmaga Urugvaja nad Brazilijo na kultni Marakani. Tekma, ki je kasneje dobila vzdevek Maracanazo.

Nato pa je prišlo leto 2010. Svetovna nogometna elita se je prvič v zgodovini mudila na afriški celini, kamor so Španci odpotovali kot aktualni evropski prvaki. Do druge lovorike jih je dve leti prej pripeljal trener Luis Aragones in zmagovalni zadetek Fernanda Torresa v finalu proti Nemčiji. Špansko krmilo je v vmesnem času prevzel staromodni trener Vicente Del Bosque, ki je imel v svoji domovini zacementiran status trenerske veličine predvsem zaradi uspehov z madridskim Realom.

Ekipa, ki je prišla na jug črne celine, je popolnoma upravičeno veljala za eno od favoritinj. Že tako izjemnemu kolektivu se je v sredini pridružil genialni obrambni vezist Sergio Busquets, v obrambi pa eden najbolj progresivnih "štoperjev" svoje generacije Gerard Pique. Furija pa je na presenečenje vseh mundial začela s presenetljivim minimalnim porazom proti Švici. Podobno kot letos pa je postopoma dvigovala formo in pridobivala zmage.

A tudi te na začetku niso bile najbolj prepričljive. Varovanci Del Bosqueja so z 2:0 odpravili Honduras, z 2:1 pa so bili boljši od Čila. Zadetek čilenskega rezervista Rodriga Millarja v 47. minuti je bil tudi zadnji, ki ga je furija prejela na mundialu. Sledile so štiri sicer navidez dominantne, a težko priborjene minimalne zmage, ki so Iberce prvič popeljale na svetovni nogometni prestol. Najprej je padla Portugalska Cristiana Ronalda, nato debitant v izločilnih bojih Paragvaj in v polfinalu še vedno neugodna Nemčija.

V finalu so jih pričakali Nizozemci, ki so se prav tako borili za prvi naslov v svoji zgodovini. Dve državi, ki sta nogometu dali tako veliko, a nikoli uspehov nista zares uspeli ponoviti na reprezentančnem nivoju. Gledalci v Johannesburgu so spremljali izenačeno in napeto tekmo, ki bi jo lahko v 62. minuti odločil Arjen Robben, ki se je znašel iz oči v oči z Ikerjem Casillasom, a je vratar belega baleta uprizoril eno najbolj kultnih obramb v nogometni zgodovini.

Furiji je večno slavje v 116. minuti z zadetkom prinesel eden največjih vezistov vseh časov Andres Iniesta in tako dokončno izgnal vse demone, ki so pestili vse nogometne generacije pred njim. Zadetek, ki je bil dosežen v Južni Afriki, a je na noge spravil večino Iberskega polotoka, kjer so se veselili tako želenega uspeha.

Enako so slavili v nedeljo, ko so njihovi ljubljenci po 16 letih nogometnemu svetu znova dokazali, da je nogomet ekipna igra, le da je bila tokrat njihova dominanca še potencirana.

Iker Casillas, Sergio Ramos, Carles Puyol, Gerard Pique, pa nato v sredini maestralni trojec Barcelone Xavi Hernandez, Iniesta in Sergio Busquets. V napadu je kraljeval David Villa, ki je domov odnesel nagrado za najboljšega strelca. To je le dobra tretjina španskega kadra, ki je prvič v zgodovini pokoril svetovno konkurenco.

V zgodovino so se zapisali kot prva "klubska" reprezentanca, kar pomeni, da so igrali ekipni nogomet. Akcije so bile uigrane, vsak nogometaš je vedel točno, kakšna je njegova naloga. Igrali so kot eno, gibali so se kot eno in dihali so kot eno, nekaj, kar še zdaleč ni bilo samoumevno. Zlahka bi lahko v slačilnici prišlo do razkola med igralci Barcelone in Reala, ki so takrat dominirali pri furiji. A stari maček Del Bosque tega ni dopustil in za dober mesec dni so bile klubske zamere pozabljene.

Letošnja Španija deluje podobno, a po mnenju številnih še bolj dominantno. V izločilnih bojih nikdar v zraku ni visel njihov poraz. Kljub temu da so dosegali pozne zadetke, so bili ti vedno plod strategije, ki so jo izvajali tekom celotne tekme, in ne naključni trenutki individualne genialnosti. Za to v ekipi svetovnih prvakov ni veliko prostora. To je na svoji koži najbolj izkusil Lamine Yamal, ki se je bil kljub enormnemu talentu primoran podrediti ekipi, nekaj, kar je v svojih izjavah izpostavil tudi selektor Luis de la Fuente.

Letošnja Španija se na papirju ne more kosati s tisto izpred 16 let, ko so imeli Iberci na skoraj vsakem položaju enega najboljših nogometašev na svetu. De la Fuenteju pa je uspelo še nadgraditi špansko igro na temeljih, ki jih je v Južni Afriki postavil Del Bosque.

Čisto prav nič sporno ni, če rečemo, da je na nek način Španiji dva naslova osvojila ideologija Barcelone. To je v Katalonijo kot prvi prinesel legendarni Johan Cruyff, do potankosti pa jo je v letih pred prvim španskim slavjem izpilil Pep Guardiola. Njegove taktične poteze so še kako vplivale tudi na igro reprezentance, katere dres je v igralski karieri nosil tudi sam. V obeh finalih je zmagoviti zadetek dosegel nogometaš Barcelone, letos Ferran Torres, pred 16 leti Andres Iniesta. V Južni Afriki je blaugrano predstavljalo sedem španskih igralcev, letos še en več.

V letih španske dominance med letoma 2008 in 2012, ko je furija poleg mundiala dvakrat osvojila tudi evropsko prvenstvo, je bil najboljši igralec zagotovo Xavi, ki je niti igre vlekel tudi v dresu katalonskega giganta. Najboljši mladi igralec onkraj Atlantika je bil Pau Cubarsi, ki je prikazal osem skorajda brezhibnih predstav. Seveda pa zasluga ne gre samo predstavnikom aktualnih španskih prvakov.

Leta 2010 je bil najboljši strelec mundiala Villa, ki je na prvenstvo vstopil kot igralec Valencije, letos je bil najboljši vezist Manchester Cityja Rodri. Leta 2010 je s kultno obrambo Španiji zmago prinesel tudi Casillas, letos je bil več kot suveren vratar Athletica iz Bilbaa Unai Simon.

Očitno je recept, da se katalonski hrbtenici in načinu igre doda posameznike, ki lahko s svojo kakovostjo sklenejo koherentno enoto in Španijo pripeljejo do končne zmage.

Največ zaslug gre morda prav selektorju de la Fuenteju, ki je v nedeljo postal najstarejši trener, ki je prišel do naslova svetovnega prvaka. Pri 65 letih je presegel dosežek svojega rojaka Del Bosqueja, ki je rekord držal vse od leta 2010. Španci so na letošnjem mundialu prejeli zgolj en zadetek. Tega jim je v četrtfinalu zabila Belgija. Španska obramba je tako podrla rekord, ki so ga pred 16 leti postavili njihovi rojaki, ki so prejeli dva.

Zavedati se je treba, da smo morebiti priča zgodovinsko dominantni ekipi, ki se ji pišejo izredno lepi časi. V primeru, da se izognejo nepričakovanim težavam, lahko Španci brez težav osvojijo še kakšen naslov svetovnih in evropskih prvakov. To jim bo uspelo z nadaljevanjem spoštovanja principov ekipne igre, kjer noben posameznik ni pomembnejši od kolektiva. Načelo, ki mu na reprezentančnem nivoju praktično nikoli nismo bili priča in ki se ga nogometaši rdeče furije držijo do potankosti.