Spektakel, ki pomeni veliko več kot zgolj mesto v finalu

Novodobna klasika. S temi besedami bi lahko opisali vse zadnje dvoboje med Argentino in Anglijo. Nazadnje sta se srečali na prijateljskem obračunu leta 2005, na klopi ni sedel takrat komaj 18-letni Lionel Messi, ki bo v Atlanti tako prvič v karieri igral proti trem levom. V polfinalu ima skupaj s soigralci priložnost, da spiše novo poglavje izredno zanimivega in zgodovinsko pomembnega srečanja.

Na svetovnem odru sta si obe ekipi nazadnje stali na tekmovanju na Japonskem in v Južni Koreji pred 24 leti. Takrat so minimalno zmago slavili Angleži, za katere je zadel David Beckham. Kultni vezist rdečih vragov in madridskega Reala je tako izgnal demone z mundiala leta 1998, ko je poskrbel za enega najbolj zloglasnih rdečih kartonov v zgodovini otoškega nogometa.

Osmina finala tekmovanja v Franciji je ponudila morda najbolj kontroverzno tekmo prvenstva. V prvi fazi izločilnih bojev sta se pomerili reprezentanci, ki sta 12 let prej uprizorili eno najbolj ikoničnih tekem v zgodovini mundialov. Spomin na srečanje iz Aztece je bil še kako živ v taboru obeh ekip. Angleži so bili odločeni, da se želijo maščevati za enega najbolj bolečih porazov v svoji zgodovini.

Srečanje se je začelo s 100 kilometri na uro. Gavče je že v šesti minuti z uspešno izvedeno enajstmetrovko v vodstvo popeljal legendarni Gabriel Batistuta. Angleški vratar David Seaman je v kazenskem prostoru podrl Diega Simeoneja, ki je bil eden glavnih akterjev tiste epske afere na stadionu francoskega prvoligaša Saint-Etienna. Sledil je ekspresen povratek treh levov, ki so pokazali psihološko stabilnost, ki je večina navijačev ni pričakovala.

Že v 10. minuti je prav tako z 11 metrov izenačil Alan Shearer, nato pa je sledila miniatura takrat čudežnega dečka, ki je na Otoku poskrbel za pravo nogometno evforijo. Michael Owen je dobil žogo, osmešil argentinsko reprezentanco in zabil enega najlepših zadetkov v zgodovini angleške reprezentance. Takrat 19-letni napadalec Liverpoola je popolnoma ignoriral starejšega Paula Scholesa in v stilu največjih zaključil akcijo, ki ga je katapultirala med svetovne zvezde. Eno najlažjih asistenc kariere je takrat vpisal Beckham, ki pa je poskrbel za morda najbolj zloglasen rdeči karton v zgodovini svoje države.

Superzvezdnik Manchester Uniteda si je na samem začetku drugega polčasa privoščil neumnost, ki ga je stala ugleda vsem všečnega nogometnega virtuoza s severa države. Ob fizičnem dvoboju na sredini igrišča je po sodnikovem žvižgu na tleh brcnil Simeoneja, ki je padel, kot da ga je zadel metek. Glavni sodnik Kim Milton Nielsen je potezo označil za nesprejemljivo in Beckhama poslal pod predčasno prho.

Po neslavni potezi in kasnejšem izpadu je otoška javnost nad Beckhamom izvedla pravi pogrom sovraštva, ki ga nogometni svet ni velikokrat videl. Na stadionih širom države so razjarjeni navijači žgali drese kultne številke sedem, najbolj problematičen pa je bil prizor lutke svetolasca, ki je visela z enega od nogometnih prizorišč. Beckham je priznal, da je bilo leto po incidentu najslabše v njegovem življenju.

V 81. minuti je za oslabljeno Anglijo gol za vodstvo zabil osrednji branilec Sol Campbell, a mu ga je glavni delilec pravice razveljavil zaradi domnevnega prekrška. Po ponovnem ogledu počasnega posnetka je bilo jasno, da so bili trije levi znova oškodovani proti Argentini. Gavči so slavili po izvajanju enajstmetrovk, Angleži pa so doživeli nov tragičen konec na svetovnem odru.

Malokatera, če sploh kakšna tekma je v nogometu pustila večji pečat kot četrtfinalni obračun med Argentino in Anglijo leta 1986. Srečanje, ki je najpomembnejši stranski stvari na svetu dalo dva od najbolj ikoničnih zadetkov vseh časov. Pod oba se je podpisal legendarni Diego Armando Maradona. Eden največjih vseh časov je v dveh akcijah pokazal obe plati svoje nogometne genialnosti.

V 51. minuti je preskočil Petra Shiltona in z levo roko dosegel zadetek, ki je na začudenje vseh obveljal. Štiri minute kasneje pa se je sprehodil čez praktično vse nasprotne igralce in pokazal še svoje magične sposobnosti, ki so ga delale morda najboljšega vseh časov. Gavči so srečanje dobili z 2:1 in se uvrstili v polfinale, na koncu pa na kultni Azteci prišli do drugega naslova svetovnih prvakov. Zmaga pa je Argentincem pomenila veliko več kot le rezultat na igrišču, igrali so za vse, ki so življenje izgubili v vojni za Falklandske otoke štiri leta prej.

Drugega aprila leta 1982 se je začel 74 dni dolg konflikt Argentine in Združenega kraljestva za Falklandske otoke, ki je na strani Južnoameričanov terjal 649 smrtnih žrtev. Vojno so na koncu dobili Otočani, ki so zadržali nadzor nad otočjem, ki so ga imeli vse od leta 1833. Konflikt je v obeh državah še potenciral občutek domoljublja, privedel pa je tudi do tektonskih političnih premikov.

Z mislijo na "maščevanje" je igral tudi magični Maradona, ki nikoli ni skrival zgodovinskega pomena zmage. "Ti prasci so ubili naše otroke, prijatelje in sosede. Ne smemo izgubiti," so se glasile njegove besede soigralcem pred srečanjem, ki so zagotovo sovpadale z razmišljanjem velike večine južnoameriške države. Reprezentanca je med vojno na prijateljske tekme nosila transparent, na katerem je pisalo: "Malvini pripadajo Argentini." Štiri leta kasneje pa je v Mehiki vendarle prišla do maščevanja nad takrat najbrž državnim sovražnikom številka ena: "Čeprav smo pred srečanjem zatrjevali, da ne mislimo nogometa mešati s politiko, to seveda ni bilo res. Zavedali smo se, da je na Falklandih umrlo veliko argentinskih otrok, streljali so nas kot ptiče. Premagali smo celotno državo, ne zgolj nogometne ekipe," je povedal veliki El Diego.

Krvav konflikt je v Argentini predstavljal začetek konca vojaške hunte in približek k demokraciji. Na Otoku pa je zmaga vzbudila občutek domoljublja, ki ga je prebivalstvo pogrešalo pod vodenjem železne dame Margaret Thatcher. Dobljena vojna je predsednici vlade tako omogočila ponovno zmago na volitvah, ki ji je ni pred tem pripisoval praktično nihče.

Na današnjem polfinalu se bo proti Angliji prvič v svoji bogati karieri meril Lionel Messi. Zimzeleni 39-letnik, ki na letošnjem mundialu znova navdušuje s svojimi neverjetnimi predstavami, bo skupaj s soigralci poskušal še na drugem zaporednem svetovnem prvenstvu priti do finala. A Messi se zaveda, da naloga ne bo lahka: "Igrali bomo proti nogometni velesili. Takšne tekme so mi bile vedno v veselje. Igral sem proti praktično vsem, vesel sem, da se bom prvič pomeril proti Angliji."

Angleži si obetajo drugi finale v zgodovini in prvega po daljnem letu 1966, ko so edinkrat v zgodovini prišli do tako želenega pokala. Na papirju proti Argentini veljajo za favorite. Njihov kader je namreč poln evropskih nogometnih zvezdnikov, ki veljajo za ene najboljših na svojih položajih. Zagotovo izstopata Jude Bellingham in Harry Kane, ki sta skupaj zabila kar 12 golov. A trije levi so v preteklosti že klonili pod neznosnim pritiskom državljanov, ki obsedeno pričakujejo novo slavje, na katero čakajo že dolgih in neznosnih 60 let.

Argentina zagotovo ne igra s takšnim pritiskom. Pred štirimi leti so se znebili večine pričakovanj, ki so v Južni Ameriki vselej visoka. V napadu imajo zdaj sicer starega, a še vedno izjemnega nogometnega genija, ki lahko v vsakem danem trenutku poskrbi za trenutek čarovnije. Messi se najbrž ne bo poslužil enakega zgodovinsko in domoljubno nabitega pristopa kot Maradona pred 40 leti. Jasno pa je, da bo argentinska javnost zmago pričakovala tudi zaradi otrok Malvinov. Takšne rane se enostavno ne zacelijo hitro. Messi in druščina bodo igrali "za Diega in za Malvine," kot se glasi znani navijaški napev, ki po vsaki zmagi doni po argentinski slačilnici.

Anglijo bo v spopad proti Argentini popeljal Nemec. Zgodovinsko takšen skupek nacionalnosti seveda nima smisla, a nogomet vsakič znova piše zgodbe, ki spreminjajo naše dojemanje sveta okoli nas.