13. mundial: gol stoletja, božja roka in prvenstvo, ki je bilo sprva dodeljeno Kolumbiji

Svetovno prvenstvo v nogometu je potekalo v Mehiki med 31. majem in 29. junijem 1986. Na zaključnem turnirju je nastopilo 24 reprezentanc, ki so se prebile skozi kvalifikacije, v katerih je sodelovalo kar 121 držav. Gostiteljica Mehika je bila na prvenstvo uvrščena neposredno.

Prvenstvo bi morala prvotno gostiti Kolumbija, vendar je država zaradi gospodarske krize odstopila od organizacije. Kandidaturi za prevzem sta oddali ZDA in Kanada, a je bila na koncu izbrana Mehika. 

Odločitev je bila sporna, saj je bila država že gostiteljica leta 1970, pomembno vlogo pa je imela tudi finančna plat izbire. 

Organizacija prvenstva je bila kasneje ogrožena še zaradi uničujočega potresa v Ciudad de Mexicu, ki je terjal na tisoče življenj le osem mesecev pred začetkom turnirja. Kljub temu so organizatorji prvenstvo izpeljali po načrtih.

Med največjimi zvezdniki pred turnirjem so bili Enzo Francescoli, Michel Platini, Karl-Heinz Rummenigge, Gary Lineker, Hugo Sanchez, Michael Laudrup in Diego Maradona. Prav slednji je zaznamoval prvenstvo mnogi menijo, da še noben igralec ni tako izstopal na svetovnem prvenstvu, kot je 163 cm visoki Maradona leta 1986.

Turnir je bil razdeljen na skupinski del s šestimi skupinami, iz katerih sta napredovali po dve najboljši ekipi, pridružile pa so se jim še štiri najboljše tretjeuvrščene. 

Sledil je izločilni del. Neposredni prehod v izločilne boje po skupinskem delu je pomenil vrnitev k sistemu iz leta 1970 in nekaterih starejših prvenstev.

Svetovno prvenstvo je potekalo na dvanajstih stadionih v enajstih mestih. Največji je bil legendarni stadion Azteca s kapaciteto 114.600 gledalcev, ki je postal prvi stadion v zgodovini, kjer so gostili finale svetovnega prvenstva dvakrat.

Po razširitvi na 24 ekip leta 1982 so bile v uporabi dve skupinski fazi, leta 1986 pa so se vrnili k enostavnejšemu formatu s šestnajstimi ekipami v izločilnih bojih. To je pomenilo, da sta se v nadaljevanje uvrstili tudi reprezentanci Bolgarije in Urugvaja, kljub temu da nista zmagali niti ene tekme.

Največje presenečenje skupinskega dela je bila Danska, ki je na svojem prvem svetovnem prvenstvu dobila vse tri tekme v skupini, predvsem po zaslugi napadalnega dvojca Michael Laudrup – Preben Elkjaer. 

Njihova zgodba pa se je končala že v osmini finala, kjer so izgubili proti Španiji z 1:5. Gostiteljica Mehika, podprta z izjemnim občinstvom in z napadalcem Hugom Sanchezom, je navduševala do četrtfinala, kjer jo je ustavila Zahodna Nemčija.

Eden vrhuncev prvenstva je bila četrtfinalna tekma med Brazilijo in Francijo, ki jo je Francija dobila po enajstmetrovkah. V polfinalu pa so Francozi naleteli na izjemno učinkovito Zahodno Nemčijo. V finalu se je Zahodna Nemčija kot avtsajder pomerila z Argentino, ki jo je vodil Diego Maradona.

Na prvenstvu je bilo odigranih 52 tekem, na katerih je padlo 132 zadetkov (2,54 na tekmo). Sodniki so pokazali osem rdečih in 135 rumenih kartonov. V izločilne boje so napredovale reprezentance Argentine, Italije, Bolgarije, Mehike, Paragvaja, Belgije, Sovjetske zveze, Francije, Brazilije, Španije, Danske, Zahodne Nemčije, Maroka, Anglije in Poljske. 

Argentina, Zahodna Nemčija, Francija in Španija so slavile v četrtfinalih, Argentina in Zahodna Nemčija pa sta se prebili v finale. Francija je v tekmi za tretje mesto premagala Belgijo, Argentina pa je v finalu ugnala Zahodno Nemčijo s 3:2 in osvojila naslov svetovnega prvaka. Argentina je tajo le osem let po domačem naslovu še drugič postala svetovni prvak, za kar je bil najzaslužnejši Maradona, ki je s tem v nogometno obsedeni domovini pravo božanstvo.

Argentinska pot do naslova 

Med pripravami je argentinskemu selektorju uspelo povezati zvezdnike v enotno moštvo, ki diha kot eden. Začelo se je s tekmo proti Južni Koreji (3:1), ko pa so remizirali z branilci naslova Italijani (1:1) in bili pri tem boljši nasprotnik, pa jim je postalo jasno, da za njih ni ovir. 

Po uspehu nad Bolgarijo (2:0) so osvojili prvo mesto, zaradi česar so se v osmini finala, kar je bila novost v tekmovalnem sistemu, pomerili s sosednjim Urugvajem. 

Nagrada za tesno izborjeno zmago je bil četrtfinale z Anglijo. "Zmaga nad Anglijo je bil naš resnični cilj. Zmaga na svetovnem prvenstvu je bila v primerjavi s tem postranska zadeva." 

Štiri leta prej se je Argentina z Veliko Britanijo zapletla v vojno za Falklandske otoke in jo izgubila. Poraz je odprl vrata padcu vojaške hunte in vrnitvi demokracije, kljub temu pa je med Argentinci ostal boleč občutek poraza in tekma z Angleži jim je ponudila priložnost za maščevanje.

Tunizijski sodnik je (sporni) Maradonin zadetek priznal kljub ogorčenemu protestiranju Angležev, medtem ko je Argentinec vabil soigralce, naj se čim bolj veselijo, da prikrijejo način dosega zadetka. Zadevo je izpeljal tako spretno, da sodniki niso podvomili v odločitev, videli je niso ne gledalci na stadionu ne doma, edini dokaz je bila televizijska kamera in posnetek z več zornih kotov.

"Gol sem dosegel malce z Božjo roko, malce pa z mojo glavo," so slovite besede Maradone na novinarski konferenci po tekmi, kjer so otoški mediji premlevali le "krajo", medtem ko je svet slavil zadetek, ki je padel tri minute pozneje.

Maradona je okroglo usnje sprejel približno deset metrov znotraj argentinske polovice, ko se je zagnal v nezaustavljiv šprint proti angleškemu golu. 

V le nekaj sekundah je preigral pet angleških reprezentantov, na koncu še vratarja ter nato po v padcu poslal žogo v prazno mrežo. "Gol za bogove. Dvanajst dotikov z levico, preigravanja in strel v padcu po več kot 50 metrih teka z žogo," so pisali svetovni mediji. Ne glede na to, kako kdo ocenjuje potezo pokojnega Argentinca, je jasno, da je bil vrhunski nogometaš izjemen na vseh področjih, na koncu pa šteje le uradno zabeležen rezultat.

Najboljši strelec prvenstva Gary Lineker, na mundialu je zabil šest golov, je poskrbel za znižanje in dramatično končnico, a izenačujočega zadetka ni bilo od nikoder.

Preostale tri polfinaliste so dale enajstmetrovke, v prvem obračunu za finale pa sta se znova srečali Francija in Nemčija. Svoj pečat so na prvenstvu pustili tudi Danci, ki so po nekajletnem premoru vnovič pokazali dobre igre, nogometni strokovnjaki so jim celo pripisali ime "danski dinamit". Za senzacijo so poskrbeli še Maročani, ki so se prebili precej visoko, dobre igre v Mehiki pa so prikazali tudi Sovjeti.

V vročem soncu so Nemci unovčili boljšo fizično pripravljenost, za 2:0 sta zadela Andreas Brehme in Rudi Voller. Na drugem polfinalu je znova zablestel Maradona, ki je z dvema goloma potopil presenetljive Belgijce, ki so dosegli najboljšo uvrstitev v zgodovini.

In nato finale. Gavči so po zadetkih Joseja Browna in Jorgeja Valdana po uri igre vodili že z 2:0, a nepopustljivi "elf" se ni predal. V razmiku šestih minut sta izid po akcijah iz kota izenačila Karl-Heinz Rummenigge in Voller. 

Pobuda je prešla na stran Evropejcev, a se s tem ni strinjal Maradona, ki ga je do tega trenutka odlično pokrival Lothar Matthaus. 

Z izjemno podajo je v ogenj podal hitronogega Jorgeja Burruchago, ki je z s strelom po tleh matiral Haralda Schumacherja in naslov svetovnega prvaka je drugič v zgodovini osvojila Argentina. Nemci pa so prvenstvo tako kot že pred štirimi leti končali kot podprvaki. Finalna tekma je bila že rekordna devetnajsta na prvenstvih sveta na stadionu Azteca. H rekordu je močno prispevalo to, da je Mehika v zgolj šestnajstih letih organizirala dva turnirja.