Konec šova in upanja za najširše množice, v petek gre zares!

Če se vplivni in premožni starši umaknejo, bo ustanova tenko piskala, zato nima smisla tolči z glavo ob zid. Najbolje je slediti začrtani poti, se prilagajati zapovedim vodij in sprejeti kakršna koli pravila igre, vključno s sodniškimi dodatki, ki jih določajo po nenatančnih oziroma nedorečenih pravilih, vključno z ocenami prekrškov, ki so – kakopak – odvisne od imen oziroma priimkov vpletenih, vključno s pravili valjanja oziroma dolžine in posledic le-teh ter vključno z dojemanjem namena protestiranj in ugovarjanj ter ostalimi prijemi za vsiljevanje svojih ciljev in želja. Najbolj privilegirani, ki jih napačno naslavljamo z najizkušenejšimi, obvladajo vse. Vse, kar jim omogočajo upravniki nogometa.

Hočemo Argentino!

Svet je zajela panika, ko je Savdska Arabija v uvodnem krogu SP ugnala Argentino. Kaj pa če gavčev ne bo v izločilnih bojih? Saj lahko manjkajo Belgijci, celo Nemci in Italijani, ampak ne Argentinci in Brazilci! To pa ne!!! Krovna organizacija si ob vseh južnoameriških zvezdnikih, zaradi katerih se vrti nogometna krogla, ne sme dovoliti očitkov, da je to zgolj razširjeno EP, že tako ali tako je preveč pozornosti namenjene evropskemu nogometu. Seveda so nato favoriti, ne zgolj Argentinci, svoje opravili z odliko oziroma so po pričakovanjih odigrali kar nekaj, ker pač niso ničesar potrebovali, a se ne morem znebiti občutka, da so bili sodniški kriteriji v območjih in obdobjih, ki jih ne pokriva VAR, naravnani tako, da smo bili spet priče pravemu turnirju. V sodobnih časih, ko mora biti nogometna igra v senci ostalih interesov, si pač ne smemo privoščiti, da SP ostane zgolj domena evropske celine in peščice vsiljivcev, potrebujemo pozornost vseh, predvsem pa južnoameriško. Afrika je dobrodošla do neke mere, oni tam spodaj so bili zraven, na srečo tudi Japonska in Južna Koreja. No, celo Kanadčani imajo motiv, da vedo, kje so in popravijo vtis že na prihodnjem SP, enako velja za Mehičane, ZDA so solidne. Vse na svojem mestu! Zdi se, da udeleženci osmine finala, katerih želja je bila zgolj preboj iz skupine, prvenstvo zapuščajo bolj dvignjenih glav kot bodoči svetovni prvaki. Kakovost nogometa pa je bila takšna, da so lahko bili zraven, da so bili konkurenčni. V drugačnih okoliščinah bi morda celo iztržili več!

Zakaj je Mali zeleni večji od Bolhe?

K vsemu zgoraj zapisanemu so me spodbudile zadnje minute oziroma druga polovica drugega polčasa tekme osmine finala med Argentino in Avstralijo. Kopičilo se je že od prvega dne, ko je bilo več kot očitno, da nogomet kljub novostim, ki niso izboljšave, izgublja. Še vedno upam, da ne bo poraženec, a vztrajno tone, na srečo se ni utopil, je pa vse dlje od obale. Globoko je zabredel!

Sredi prejšnjega stoletja so nogometni navdušenci noreli ob Di Stefanu in Puskasu, Eusebiu in Peleju, nato so se zvrstili mnogi asi vse do danes, ko ni več ta IN oni, ampak samo ALI Messi ALI Ronaldo. Temu primerno je dojemanje najlepše igre na svetu, ki se zrcali tudi skozi tokratni SP. In temu primerni so tudi nastopi številnih akterjev na turnirju. Kulminacija strahospoštovanja do najbolj cenjenih je bil pristop kengurujev, ko so zaostajali proti Argentini v osmini finala. Niti enega konkretnega starta niso bili sposobni, da ne razpredam o resnem prekršku. Pa ne, da ne bi znali, da ne bi vedeli, da morajo biti agresivni. Zavedali so se, da nima smisla kar koli tvegati, ker so bili pod drobnogledom! Ker jim je dovoljeno manj. Ker so zgolj udeleženci turnirja. Ker morajo biti veseli, da so zraven, ne le v skupini, celo v izločilnih bojih. Saj so sami krivi, da niso napredovali, ampak njihovo izhodišče je bilo mizerno. In prav ti Avstralci so skoraj preprečili največjemu Diegu Armandu Maradoni udeležbo na SP 1994 v ZDA. To so bili zadnji meseci, ko je bilo najboljše nogometaše še dovoljeno klestiti po nogah do onemoglosti, ko je Mali zeleni (Diego Maradona, op.p.) že upešal, a še vedno grizel na svoj način. Želel je privilegije, pa jih ni zahteval. Zdaj je drugače. Bolha (Lionel Messi, op.p.) manj želi, zahteva pa vse! Proti Avstralcem je dobil, kaj pa v prihodnjih dneh, ko bodo nasproti stali večji fantje iz sosednjega peskovnika iste ustanove? Diego je znal vse, zdaj bi Argentino popeljal do najprestižnejše lovorike. Verjamem, da se še kdo spomni SP iz leta 1990, ko so se tedanji aktualni svetovni prvaki brez igre, igrivosti in strategije prebili do finala. Imeli so samo četico poslušnih fanatikov in največjega nogometnega genija vseh časov, zdaj pa imajo falango velemojstrov in boljšega od Cristiana Ronalda. Maradona ni bil boljši od nikogar, če je bilo treba. On je bil El Diego! Edinstven in najboljši! Tega danes ne more doseči nihče.

Iskanje palčka na katarskem vrtu

Kdo bo vsiljivec, ki bo mešal štrene in brskal po katarskem pesku? Po doslej videnem je kandidatov bolj malo. Sploh jih ni! Ali pač? Kandidata sta najbrž samo dva. Tista, ki premoreta bodisi dovolj predrznosti bodisi dovolj športne kulture, da povzročita sive lase težkokategornikom. Švica in Japonska? Bolj verjetno kot Maroko in Južna Koreja. Presenetljivi polfinalisti izpred dveh desetletij lahko le sanjajo o takratnih ugodnostih, s katerimi so se zasluženo uvrstili v ... Kam že? Pač ... Nekam! Vsaj tako edinstveni primeri nogometne renesanse privilegiranih organizatorjev naj se za vedno izgubijo v puščavskem pesku. In naj ga zasujejo veliki fantje, nato pa svoje dodajo še manjši, ki si zaslužijo, da kakšno rečejo in se igrajo v ugledni družbi!