Podobnosti favoritov in izzivalcev

Na največjih tekmovanjih praviloma dobimo junake, na katere pred uvodnimi tekmami ni računal nihče, toda tega, kar so letos storili Maročani, si nihče ni predstavljal niti v sanjah. Zgodba spominja na EP leta 2004, ko so senzacionalno slavili Grki. Takrat so se izkazali z granitno obrambo v izločilnih dvobojih, vse po vrsti so dobili z minimalno razliko. Afriškemu čudežu še nihče ni zabil gola! Enega so si sami. Obramba je nedvomno boljši del moštva, ampak ključna je bila fanatična borbenost, ekipni duh in vera v podvig ter nazadnje še dovolj samozavesti, da lahko prikrijejo zaostanek v kakovosti. Morda zveni čudno, če je reprezentanca med štirimi najboljšimi, a zagotovo premore manj tehničnih in taktičnih nogometnih vrlin kot tekmeci. Toda kot s(m)o opozarjali že pred časom: Na takšnih turnirjih je marsikaj mogoče prikriti prav z bojevitostjo in s podrejanjem zahtevam moštva.

Podobni aduti Maročanov in Hrvatov

Vse zgoraj našteto krasi tudi reprezentanco Hrvaške. Pravzaprav sta si večje in manjše presenečenje polfinala v marsičem podobna. Že res, da so Hrvati neprimerno bolj cenjeni in uveljavljeni, da imajo več zvezdnikov, da premorejo več kakovosti, a vseeno so tudi sami opozarjali na nacionalni ponos, na boj do zadnje kaplje znoja, spet odlično vzdušje v reprezentanci, imajo pa – za razliko od Maroka – naši južni sosedje najizkušenejšega in najpomembnejšega za katero koli reprezentanco – Luko Modrića. In če smo na hrvaškega kapetana računali, je drugače z izjemnim Dominikom Livakovićem, ki je ob Jošku Gvardijolu postal nov heroj kockastih zaradi imenitnih obramb ob izvajanju 11-metrovk. 27-letni Dalmatinec ni veljal za vratarja, ki bi ga uvrščali med najzanesljivejše. Spomnimo se nekaterih njegovih kiksov pri Dinamu. 

Kar se tiče strelov z bele pike, je težko premagljiv, to pa je Hrvaška krvavo potrebovala in očitno nanj tudi veliko stavila. Kar je za Hrvate Livaković, je za Maročane Yassine Bounou oziroma Bono. Tudi novega maroškega junaka sicer ne moremo uvrščati med najboljše vratarje na svetu, ampak daleč od tega, da gre za neznanko. Za razliko od Livakovića se je v desetletju dokazal v tujini, konkretno v Španiji, si nabral ogromno izkušenj, predvsem pa je na tokratnem SP marsikdaj ohranil prepotrebno mirnost in jo prenesel na soigralce. Kako mu ne bi zaupali, če pa ga nihče izmed tekmecev še ni premagal? Celo iz 11-metrovke ne!

Podobne težave Argentincev in Francozov

Po vseh odličnih predstavah Francozov in prebujenju Argentincev po uvodnem porazu s Savdsko Arabijo sicer beremo in poslušamo zlasti o odlikah obeh velikih reprezentanc. A velja pred polfinalom opomniti na redke slabosti favoritov za uvrstitev v veliki finale. Najbrž bi jih lahko ocenil kar kot obrambne tegobe. Francozi so dobili gol prav na vsaki tekmi, res da vselej le enega, a vseeno. Pet so jih prejeli tudi Argentinci. Bistveno več je razpredanj o napadalnih adutih enih in drugih, a je več kot očitno, da imajo težave z uigranostjo in kakovostjo v obrambi. Za nameček smo lahko vsaj v polfinalu nekajkrat videli tudi nezanesljivost sicer izkušenega Huga Llorisa v vratih Francozov. Seveda se je velikokrat izkazal z obrambami, a zlasti ob predložkih je imel nemalo težav. Če sem že izpostavil vratarja pri Maroku in Hrvaški, ne morem mimo vratarja Tottenhama, ki je med četverico polfinalistov najbolj cenjen, a trenutno morda najbolj sporen. Seveda je odvisen tudi od branilcev, ampak Lloris zaenkrat nikakor ni bil nekdo, ki bi jim lahko vlival samozavest. Je pa edini, ki mu ni bilo potrebno braniti serije 11-metrovk. Enkrat se je v tem preizkusu predstavil Argentinec Damian Emiliano Martinez, ki z izjemo četrtfinalne loterije proti Nizozemcem ni bil eden najmočnejših členov svoje reprezentance. Mar so lahko prav vratarji ključni za razplet SP v Katarju? Dvomim, da bodo vsi štirje v obeh polfinalih svoje delo opravili z odliko.