Senegalskega selektorja Cisseja je zaznamovala grozljiva tragedija

Takrat 26-letni Aliou Cisse je bil nogometaš Birmingham Cityja in se je skupaj s soigralci opravil na avtobus na gostovanje k West Hamu v Premier League. Z nasmeškom na obrazu, saj ni želel razžalostiti soigralcev, je odigral celotno tekmo. A česar ni nihče vedel, je, da je teden prej ob gledanju televizije izvedel za nesrečo trajekta Joola, ki je potonil ob obali Gambije. Naslednji dan pa je prejel telefonski klic, da je bilo na tem trajektu dvanajst članov njegove družine, vključno s sestro, teto, stricem, nečaki in bratranci. Vsi so bili pogrešani. 

"Čakanje je bilo najhujši del," je razkril Cisse, ki sicer o tragediji nerad govori. "Skušaš najti nekoga, ki ima prave informacije. Na neki točki so ljudje začeli govoriti, da ni res in da je ladja prispela. V tistih trenutkih prideš do sape, nato pa trideset minut pozneje izveš, da ni res in da ladje še vedno niso našli."

Nevarno prenapolnjen trajekt Joola, ki sprejme 580 potnikov in je bil 26. septembra 2002 na poti od Ziguinchorja na jugu Senegala proti prestolnici Dakar, je naletel na močan veter in visoke valove, se prevrnil in potopil. Preživelo je le 64 ljudi, življenje pa izgubilo kar 1863 ljudi, kar je več kot na Titaniku leta 1912.

Cisse je kljub temu našel voljo za igranje. "Vse sem zadržal zase. Bil je izjemno zahteven in težek dan, a moja družina je potrebovala, da sem močan zanje. Potrebovali so mojo prisotnost, nisem mogel biti šibek."

Po tragediji si je vzel dva tedna premora za žalovanje, v tem času pa je nastopil na dobrodelni tekmi proti Nigeriji, na kateri so zbirali sredstva za družine ponesrečencev.

Ta njegov borbeni duh je Senegal v Katarju popeljal med najboljših šestnajst na svetu. V osmini finala jih čaka obračun z enim od favoritov za končno zmagoslavje Anglijo. 

Cisse, ki ni želel, da bi ga družinska tragedija definirala, je v vlogi kapetana leta 2002 Senegal popeljal do prvega četrtfinala na mundialih, le nekaj mesecev pred tragedijo. Lani pa je svoje varovance na trenerskem stolčku popeljal do prvega naslova afriških prvakov od začetka tekmovanja leta 1957.